zahodnogermanski jezik, ki se govori predvsem v Srednji Evropi From Wikipedia, the free encyclopedia
Némščina (nemško Deutsch) spada v zahodno vejo germanskih jezikov. Z okoli 140 milijoni govorcev spada med največje svetovne jezike. Govorijo jo predvsem v Nemčiji, Avstriji, Lihtenštajnu, večjem delu Švice, Luksemburgu, na Južnem Tirolskem v Italiji, v Opoljskem vojvodstvu (v Šleziji) na Poljskem, v vzhodnih provincah Belgije, delih Romunije ter v Alzaciji v Franciji. Nezanemarljive nemško govoreče manjšine ostajajo v nekdanjih kolonijah, kot je Namibija, ter v vzhodnoevropskih državah, kot so Češka, Slovaška, Romunija, Kazahstan, Madžarska, Ukrajina in Rusija. Tudi ločine, kot so Amiši in nekateri Menoniti govorijo narečje nemščine. Približno 120 milijonov ali četrtina prebivalcev Evropske unije govori nemščino kot materni jezik. Nemščina je kot tuji jezik tretja najbolj priljubljena na svetu in druga v Evropi (za angleščino), v ZDA ter na Japonskem.
| Nemščina | |
|---|---|
| Deutsch, deutsche Sprache | |
| Izgovarjava | [ˈdɔʏtʃ] |
| Materni jezik | Nemčija, Lihtenštajn, Avstrija, Belgija, Italija, Švica, Luksemburg in med nemško diasporo po svetu |
Št. maternih govorcev | Standardna nemščina: 90 milijonov (2010)[1] vse variacije nemščine: 120 milijonov (1990–2005)[2] Govorci drugega jezika: 80 milijonov (2006)[3] |
indoevropski
| |
Zgodnejše oblike | stara visoka nemščina
|
| Pisava | latinica (nemška abeceda) nemška Braillova pisava |
| Uradni status | |
Uradni jezik |  Evropska unija(uradni in delovni jezik)
 Belgija |
Priznani manjšinski jezik |  Češka[4] Denmark[5] Madžarska[6]
 Namibija (nacionalni jezik; uradni jezik 1984–90)[8][9] Poljska (nadomestni jezik)[10] Romunija[11] Russia[12] Slovaška (uradni jezik občine Krahule/Blaufuß)[3][13] Brazilija (souradni jezik občine Pomerode in drugih občin)[14] Južna Afrika[15] Vatikan (administrativni in ukazni jezik Švicarske garde)[16] Venezuela (Colonia Tovar)[17] |
| Regulator | ni uradnega regulatorja (Nemško ortografijo regulira Rat für deutsche Rechtschreibung[18]). |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-1 | de |
| ISO 639-2 | ger (B) deu (T) |
| ISO 639-3 | Različno: deu – nova visoka nemščina gmh – srednja visoka nemščina goh – stara visoka nemščina gct – Alemán Coloniero bar – Austro-Bavarian cim – Cimbrian geh – Hutterite German ksh – Kölsch nds – nizka nemščina sli – Lower Silesian ltz – luksemburščina vmf – Main-Franconian mhn – Mócheno pfl – Palatinate German pdc – Pennsylvania German pdt – Plautdietsch swg – švabska nemščina gsw – alemanska nemščina uln – Unserdeutsch sxu – Upper Saxon wae – Walser German wep – vestfalijski jezik |
| Glottolog | high1287 High Franconianuppe1397 Upper German |
| Linguasphere | 52-AC (celinski zahodnogermanski) > 52-ACB (nemščina & nizozemščina) > |
  | |
K nemškemu jeziku spadata dve glavni narečni skupini: visoka nemščina in nizka nemščina. Medtem ko je visoka nemščina doživela premik soglasnikov (hochdeutsche Lautverschiebung), je nizka nemščina - kot nizozemščina, angleščina in skandinavski jeziki - ohranila stare germanske soglasnike. Visokonemška narečja pa delimo v dve podskupini: zgornjo ter srednjo nemščino. Visokonemški knjižni jezik je imel svojo podlago v pisarniškem jeziku saške kneževine šestnajstega stoletja, ki ga je Martin Luther uporabljal v svojem prevodu Svetega pisma iz grščine oz. hebrejščine. Z Biblijo se je razširil prav ta knjižni jezik po celi Nemčiji in je v 17. stoletju tudi izpodrinil nizko nemščino kot uradni jezik v severni Nemčiji.
Okoli leta 1000 so govorili nemška narečja med Vogezi (danes Francija) in reko Saale ter med rekama Eider in zgornjo Adižo. Z nemško vzhodno kolonizacijo med sledečimi stoletji se je nemščina postopoma razširjala do Pomorjanske, Šlezije in Vzhodne Prusije, do Flensburga ter do Karavank. Največje jezikovno območje je imela na začetku dvajsetega stoletja. Po 2. svetovni vojni je izgubila območja vzhodno od Odre, Lužiške Nise, Krušnih gora in Bavarskega gozda (Šumava) zaradi izgona tamkajšnjega prebivalstva.
V 90. letih 20. stoletja so postopoma uvedli nov pravopis, ki je zastarela pravila glede dvojnih soglasnikov, ponavljajočih se kombinacij črk ipd. naredil bolj logična. Dvojni soglasniki (mednje iz zgodovinskih razlogov štejemo tudi tz) se lahko pojavijo samo za kratkimi samoglasniki. Kombinacije črk (npr. st) se sedaj napišejo tolikokrat, kolikokrat se izgovorijo (npr. selbstständig), pri sestavljenih besedah se po novem lahko neka črka ponovi tudi več kot dvakrat zaporedoma (npr. Schifffahrt). Razčiščena je tudi zmeda glede ß, ki se lahko pojavi le za dolgimi samoglasniki, za kratkimi pa se po prvem pravilu lahko pojavi le ss.
V švicarski nemščini črke ß ne uporabljajo, namesto nje zmeraj pišejo ss.
V nemščini so samostalniki pisani z veliko začetnico. Imajo člen, ki določa spol samostalnika. Samostalniki poznajo dve slovnični števili, in sicer ednino ter množino. Lahko jih sklanjamo. Določimo jim lahko:
Člen stoji pred samostalnikom in izražajo spol, število ter sklon samostalnika. Ločimo določne in nedoločne člene. Na osnovi členov tvorimo tudi pridevnike, ker sklanjajo po podobnem vzorcu.
Nedoločni člen zaznamuje novo, še prvikrat imenovano informacijo besedila. Nedoločni člen ne pozna množinske oblike. Zanikamo ga s 'kein'.
| Maskulinum | Femininum | Neutrum | |
|---|---|---|---|
| Nominativ | ein | eine | ein |
| Genitiv | eines | einer | eines |
| Dativ | einem | einer | einem |
| Akkusativ | einen | eine | ein |
Določni člen označuje iz besedila že znano enoto, ki jo ponovno omenjamo oz. jo dodatno označimo s pomočjo prilastka.
| Maskulinum | Femininum | Neutrum | |
|---|---|---|---|
| Nominativ | der | die | das |
| Genitiv | des | der | des |
| Dativ | dem | der | dem |
| Akkusativ | den | die | das |
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
