Krištof Ravbar

Krištof pl. Ravbar slovenski rimskokatoliški duhovnik in drugi ljubljanski škof, * 11. marec 1478, verjetno v Trstu, † 26. oktober 1536 na Dunaju in pokopan v Gornjem Gradu.

Krištof pl. Ravbar
pokojni ljubljanski knezoškof
Sedež	Ljubljana
Obdobje službovanja	1488–1536
Predhodnik	Žiga Lamberg
Naslednik	Franc Kacijanar
Redovi
Duhovniško posvečenje	1501
Osebni podatki
Rojstvo	11. marec 1478
Smrt	26. oktober 1536 Dunaj
Vera	rimskokatoliška
Catholic-hierarchy.org

Življenje in delo

Grb Ravbarjev - Siebmacher Wappenbuch 1701/1705

Krištof pl. Ravbar je bil drugi ljubljanski škof in državnik, diplomat in vojaški strateg. Njegov oče Nikolaj Ravbar, je bil glavar v Trstu (1473) in Pazinu (1482); mati Doroteja je izvirala iz plemičev iz Lienza in Jame (von Luenz (Lienz) und zum Luegg) ^[1], bila je sestra Erazma Jamskega. Krištof se je verjetno začel šolati v Trstu, univerzo pa je obiskoval v Padovi, kjer je leta 1501 doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Po očetu je imel zveze na dvoru in leta 1488 ga je cesar Friderik III. komaj 10-letnega imenoval za naslednika prvemu ljubljanskemu škofu, Lambergu. Škofovsko posvečenje je verjetno prejel po letu 1505, morda šele pred letom 1520^[2]. Bil je spreten upravitelj in sposoben pravnik, za zasluge v cesarski službi mu je Ferdinand I. Habsburški podelil naslov in pravni položaj kneza (knezoškof). Tudi zaradi tega je postal deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Malo manj kot pol stoletja je bil močno povezan z življenjem na Slovenskem; upiral se je Benečanom, Turkom, naslonil se je na habsburško monarhijo, milo pa je nastopal zoper kmečke upornike.

Diplomatska in državniška dejavnost

Zaradi dobrih odnosov in stikov s Habsburžani je opravljal tudi diplomatske posle v tujini (v Rusiji ga je nadomestil njegov bratranec, Žiga Herberstein). Nemški kralj in kasnejši cesar Maksimilijan I. Habsburški mu je poverjal mnoge pomembne diplomatske misije. Med drugim je bil udeležen v sklenitvi pakta o dedovanju med Habsburžani in poljskimi Jageloni leta 1506, ki je botroval poroki Maksimilijanovega vnuka Ferdinanda Habsburškega z Ano Jagelonsko. Istega leta je Maksimilijan I. Ravbarja poslal kot posebnega odposlanca v Rim in mu dodelil 400 guldnov za potovalne stroške. Ob bavarskem vojvodi je bil škof Ravbar član delegacije Maksimilijana, ki je šla poljskega kralja Zigmunda Starega Jagelonskega povabit na Dunaj, o čemer poroča Valvasor^[3]. Udeležil se je tudi Dunajske konference monarhov leta 1515, na kateri sta se zaročila Ludvik II. Jagelonski, madžarski in češki kralj, in Ana Habsburška. V tem času je njegov brat Lenart na dvoru cesarja Maksimilijana I. deloval kot cesarjev svetovalec in vrhovni dvorni maršal. Cesar je Lenarta in tretjega Krištofovega brata Nikolaja leta 1516 povzdignil v barona z naslovom "baron Plankenštajnski in Karlštetski" (Freiherr von Plankenstein und Karlstetten). V letih 1529 in 1530 je bil Krištof deželni glavar tako Kranjske kot Slovenske marke, od leta 1532 do smrti pa deželni glavar in upravnik v Gornji Avstriji.

Cerkveno in versko delovanje

Škof Krištof pl. Ravbar je večinoma živel na Dunaju, vendar svoje škofije ni zanemarjal. V Ljubljani je leta 1512 dokončal izgradnjo škofijskega dvorca, ki jo je začel že njegov predhodnik Lamberg. Dotakratno rezidenci v Gornjem Gradu je leta 1517 utrdil z obzidjem, stolpi in jarkom. K cerkvi v Gornjem Gradu je dozidal kapelo sv. Andreja z grobnicami za ljubljanske škofe. Ob pojavu protestantizma je bil pri obrambi katolicizma precej oster, 1531 je prav on prepovedal Trubarju pridigati v stolnici. Opravljal je tudi več drugih cerkvenih funkcij izven lastne škofije. Med letoma 1509 in 1512 je bil škof koadjutor v škofiji Seckau, nato pa med 1512 in do smrti njen administrator. Poleg tega je bil zaradi sporov pri izvolitvi opata v samostanu Admont tam od 25. februarja 1508 do svoje smrti opat-komendator. Leta 1524 je bil v Regensburgu član cerkvene komisije za zmanjšanje števila praznikov.

Vojna s Turki in Benetkami

V času škofa Krištofa Ravbarja so Kranjsko ogrožali turški vpadi in vojna z Benetkami. Ravbar je škofovsko palico večkrat zamenjal z mečem in bil aktivno udeležen v obeh vojnah. V bojih, v katerih sta se borila tudi njegova brata, se je menda odlikoval s pogumom, krutostjo in tudi fizično postavo. V vojni z Benetkami, ki se je je udeležil, sta njegova brata Nikolaj in Mihael padla v beneško ujetništvo. Leta 1511 je stal ob poveljniku cesarskih čet proti Benetkam Janezu Turjaškemu.^[4] Osvoboditev obeh njegovih bratov je posebej naročil sam cesar Maksimilijan I. Leta 1530 je Ravbar kot deželni glavar na Hrvaško poslal komisijo s Kacijanerjem, nekdanjim cesarskim kapitanom, da bi z grofom Zrinjskim pripravili ukrepe za preprečitev turških vpadov.