Hrvaščina

Hrváščina je južnoslovanski jezik, ki ga uporablja 6.214.643 ljudi (popis 1995), predvsem Hrvatov. Sestavljajo ga tri narečja: štokavsko, kajkavsko in čakavsko. Standardna hrvaščina temelji na novoštokavskem ijekavskem narečju zahodne vrste, z vplivi ostalih dveh narečij, posebno v besedišču. Uvedena je bila sredi 19. stoletja; pred tem je standardna hrvaščina temeljila na kajkavskem narečju. Nekateri jezikoslovci trdijo da hrvaški ni ločen jezik, ampak standardna varijanta^[4][5] enega policentričnega^[6][7] standardnega srbohrvaškega jezika.^[8][9]

Hrvaščina
hrvatski
Izgovarjava	xř̩ʋaːtskiː
Materni jezik	Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija, Srbija, Avstrija, Črna gora in drugje
Št. maternih govorcev	5,5 milijonov (2001–2004)[1]
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski[2] srbohrvaščina[3] štokavščina neo-štokavščina hrvaščina
Pisava	latinica (gajica) Jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Hrvaška  Bosna in Hercegovina  Srbija (Vojvodina)  Evropska unija
Priznani manjšinski jezik	Črna gora  Avstrija (na Gradiščanskem)  Madžarska (in županiji Baranja)  Italija (v Molizeju)  Romunija (v Carașova, Lupac)
Regulator	Inštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje (Svet za normo hrvaškega standardnega jezika)
Jezikovne oznake
ISO 639-1	hr
ISO 639-2	hrv
ISO 639-3	hrv
Glottolog	croa1245
Linguasphere	del53-AAA-g
Hrvaška narečja na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Glej tudi

• Gradiščanščina
• Krašovanščina
• Moliščina
• Srbohrvaščina