From Wikipedia, the free encyclopedia
Generacija ’98 (znana tudi pod imenom generacija 1898 ali v španščini generación del 98) je skupina umetnikov, pesnikov, filozofov, ki so delovali v Španiji v času špansko-ameriške vojne (1898). Vsi avtorji, zajeti v tem obdobju, so rojeni med letoma 1864 in 1876.
In interiore Hispaniae habitat veritas - V notranjosti Španije biva resnica, bi bilo lahko skupno geslo, ki je vodilo skupino literarnih umetnikov generacije ’98. Avtorji so iskali nacionalno kontinuiteto v značaju, v življenju ljudi in v kulturi (mesta, vasi, način življenja, umetnost, literatura) v katerih se je skozi stoletja oblikoval nacionalni značaj.
Španska-ameriška vojna se je razplamtela leta 1898. Povod za vojno je bil neutemeljen status Kube, ki se je hotela odcepiti od Španije. Špancem so se vse bolj upirali. Drugi povod je bila Amerika, ki je veljala kot premoč na račun oslabljenega španskega kolonialnega imperija. Američani, ki so imeli ogromno nepremičnin na Kubi, so jasno oznanili, da je treba zaščititi nacionalne interese in Kubo osvoboditi, Španiji pa je treba napovedati vojno. Nedolgo po formalni objavi vojne, leta 1898, nadmočna ameriška vojska porazi Špance na Pacifiku in Karibih. Vojna se je zaključila z mirovno pogodbo v Parizu s katerim je Kuba dobila neodvisnost. Filipini, Gvam in Portoriko so postali del ZDA. Španija izgubi svoje zadnje čezmorske dežele. Španska država je bila v slabem stanju, družba je bila zaostala in revna, gospodarstvo in tehnologija sta bila nerazvita in politika notranje razcepljena. Država se je morala soočiti s seboj; izgubila je ostanke velikega imperija v trenutku, ko so druge evropske sile obvladovale svet. To je sprožilo globoko krizo v španski kolektivni zavesti, vendar pa se večina intelektualnih moči ni osredotočila na preobrazbo in napredek dežele, temveč na iskanje (izgubljene) nacionalne identitete. Proizvedli so celo vrsto simbolnih podob, nacionalnih imaginarijev, ki so odgovarjali na špansko klavrno stvarnost ter konstruirali novo nacionalno identiteto. Skušali so spodbuditi kolektivno identifikacijo, okrepiti nacionalno kohezijo in povzdigniti špansko nacijo.
Preden se je umetnikov oprijelo ime generacija 98, je bila najprej literarna skupina poimenovana »grupo de los tres«, ki so ga ustanovili Pio Baroja, Jose Augusto Trinidad Martinez Ruiz in Ramiro de Maeztu. Nato se je skupini priključilo več predstavnikov, čemur sledi sprememba imena v »generación de 98«. Predstavniki so analizirali in skušali rešiti probleme takratnega časa. Izražali so globoka čustva, kot je bolečina, ogorčenje, strah, žalost, tesnoba. Protestirali so skozi eno in edino edinstveno obliko, tj. literaturo.
Avtorji tega obdobja so vsaj na začetku obdržali prijateljstvo in se postavili ob rob Španiji takratnega časa (Restauracion Borbonica – Politična faza v okviru sistema monarhije, ki je trajala od konca 1874 (konec obdobja prve republike) in 14. aprila leta 1931 (razglasitev druge republike). Pedro Salinas je analiziral obseg, v katerem se lahko generacija resnično obravnava kot historiografsko. Nesporno dejstvo je, da imajo skupne točke:
Esenco Španije so literati iskali na treh področjih, ki so se stikala v njihovi skupni nameri dokončati nacionalno konstrukcijo in zaustaviti moralni propad nacije. Španijo so spoznavali na popotovanjih, njeno bit odkrivali v ljudstvih, na podeželju, v mestih, starih spominskih obeležjih, v literarnem in zgodovinskem branju španskih klasikov in v konstantnem oživljanju preteklosti španskega ljudstva, da bi dokončno določili pristne in življenjske elemente preteklosti. Ljubezen do Španije jih je vodila k analizi vzrokov španskega zatona skozi trojno perspektivo zgodovine, literature in krajine, ki so vsaka zase slikale njeno drugačno podobo.[1]
Angel Ganivet (1865-1898)
Miguel de Unamuno (1864-1936)
Ramiro de Maeztu (1874-1936)
José Augusto Trinidad Martínez Ruiz (bolj znan po svojem psevdonimu Azorin) (1875-1939)
Antonio Machado (1875-1939),
brata Pío (1872-1956) in Ricardo Baroja (1871-1953)
Ramón María del Valle-Inclán (1866-1936)
filozof Ramón Menéndez Pidal (1869 – 1968)
Benavente in Valle-Inclán sta vodila srečanja v Café de Madrid; Obiskali so jih Rubén Darío, Maeztu in Ricardo Baroja. Kmalu zatem so Benavente in njegovi privrženci odšli v Cerveceria Inglesa, medtem ko so Valle-Inclán, brata Antonio in Manuel Machado, Azorín in Pío Baroja odšli v Café de Fornos. Iznajdljivost je Valle-Inclana pripeljala do predsedovanja Café Lyon d'Or in Café de Levante, ki je privabila največje število udeležencev.
Obdobje zaznamujejo tudi nastanek revij kot so: Don Quijote (1892), Germina (1897-1899), Vida Nueva (1898-1900), Electra (1901), Helios (1903-1904) in druge.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
