Filip III. Francoski

Filip III. Drzni (francosko Philippe III le Hardi)^{[op 1]} je bil od leta 1270 do svoje smrti kralj Francije, * 1. maj 1245, Poissy, † 5. oktober 1285, Perpignan.

Filip III.
Kronanje Filipa III.
Kralj Francije
Vladanje	25. avgust 1270 – 5. oktober 1285
Kronanje	15. avgust 1271
Predhodnik	Ludvik IX.
Naslednik	Filip IV.
Rojstvo	1. maj 1245 Poissy
Smrt	5. oktober 1285 (1285-10-05) (40 let) Perpignan
Pokop	Narbonne, zatem bazilika Saint Denis
Zakonec	Izabela Aragonska ​ ​ (por. 1262; † 1271)​ Marija Brabantska ​ ​ (por. 1274)​
Potomci	Ludvik Filip IV. Karel, grof Valoijski Ludvik, grof Évreuxa Blanka, avstrijska vojvodinja Margareta, angleška kraljica
Rodbina	Kapetingi
Oče	Ludvik IX. Francoski
Mati	Margareta Provansalska

Filipov oče Ludvik IX. je umrl v Tuniziji med osmo križarsko vojno. Filip, ki ga je spremjal, se je zatem vrnil v Francijo, kjer je bil leta 1271 v Reimsku kronan za francoskega kralja.

Med svojo vladavino je podedoval številna ozemlja. Med njimi je najbolj opazna grofija Toulouse, ki je bila kraljevi domeni priključena leta 1271. Z Orléanskim sporazumom se je francoski vpliv razširil na Kraljevino Navaro. Po smrti brata Petra med siciliskimi večernicami je bila kronskim deželam vrnjena grofija Alençon.

Po sicilskih večernicah je Filip vodil aragonsko križarsko vojno v podporo svojemu stricu. V vojni je bil sprva uspešen, ko je njegovo vojsko začela pestiti bolezen, pa je bil prisiljen na umik. Leta 1285 je v Perpignanu umrl zaradi griže. Nasledil ga je sin Filip IV.

Mladost

Rojen je bil v Poissyju 1. maja 1245^[3] kot drugi sin kralja Ludvika IX. in Margarete Provansalske.^[4] Kot mlajši sin ni pričakoval, da bo kdaj postal vladar Francije. Po smrti starejšega brata Ludvika leta 1260 je postal kandidat za francoskega prestolonaslednika.^[5]

Mati Margareta ga je prisilila v prisego, da bo ostal pod njenim skrbništvom do 30. leta, vendar ga je papež Urban IV. 6. junija 1263 odvezal te prisege.^[6] Po odvezi je njegov mentor postal kraljevi ljubljenec in dvorni uradnik Pierre de la Broce.^[7] Filipov svetovalec je bil tudi njegov oče, ki je napisal Nauke, ki so mu vcepili pojem pravičnosti kot prvo kraljevo dolžnos.^[8]

Filipa je skladno z določbami Corbeilskega sporazuma, sklenjenega med Ludvikom IX. in Jakobom I. Aragonskim 11. marca 1258,^[9] rouenski škof Eudes Rigaud leta 1262 v Clermontu poročil z Izabelo Aragonsko.^[10]

Osma križarska vojna

Filip (na konju) je očetove posmrtne ostanke vrnil v Francijo; ilustriran rokopi iz 15. stoletja

Kot grof Orléanski je Filip spremljal svojega očeta na osmi križarski vojni v Tuniziji. Ludvik IX. je malo pred odhodom regentstvo kraljestva predal Mathieu de Vendômeu in Simonu II., grofu Clermonta, ki jima je zaupal tudi kraljevi pečat.^[11] Po zavzetju Kartagine je kraljevo vojsko prizadela epidemija dizenterije, ki ni prizanesla niti Filipu niti njegovi družini. 3. avgusta je kot prvi družinski član umrl njegov brat Ivan Tristan, grof Valoijski.^[12] 25. avgusta je umrl tudi kralj.^{[op 2][13]} Da bi preprečili razpad njegovih posmrtnih ostankov, so se odločili za mos teutonicus, ki je olajšal prevoz ostankov v domovino.^[14]

Filip, star 25 let, je bil že v Tuniziji razglašen za njegovega naslednika.^[15] Po njegovem odhodu se je začel njegov stric Karel I. Neapeljski pogajati s hafsidskim kalifom Mohamedom I. al-Mustansirjem in 5. novembra 1270 sklenil mirovni sporazum med kralji Francije, Sicilije in Navare ter tuniškim kalifom.^[16]

Za kraljem in prestolonaslednikom je decembra v Trapaniju na Siciliji umrl tudi Filipov svak, navarski kralj Teobald II.^[17] Februarja naslednjega leta mu je sledila Filipova žena Izabela, ki je po padcu s konja prezgodaj rodila svojega petega otroka^[18] in kmalu zatem v Cosenzi (Kalabrija) tudi sama umrla.^[18] Aprila je umrla tudi Teobaldova vdova in Filipova sestra Izabela.^[19]

Filip je prišel v Pariz 21. maja 1271 in se poklonil pokojnemu kralju.^[20] Naslednji dan so kralja pokopali.^[21] Filip je bil 15. avgusta 1271 v Reimsu kronan za francoskega kralja Filipa III.^[22]

Vladanje

Filip je ohranil večino očetove notranje politike.^[23] Upošteval je odloke, ki jih je leta 1258 izdal njegov oče proti gosposkemu vojskovanju, in jih podkrepil z lastnim odlokom oktobra 1274.^[24] Sledil je tudi očetovi politiko do Judov v Franciji^[25] in trdil, da je njegova motivacija pobožnost.^[26] Po vrnitvi v Pariz 23. septembra 1271 je ponovil očetov ukaz, da morajo Judje nositi oznake.^[27] Njegov odlok iz leta 1283 je prepovedal gradnjo in popravilo sinagog in judovskih pokopališč,^[28] prepovedal Judom zaposlovanje kristjanov in poskušal omejiti njihovo glasno petje.^[29][30]

21. avgusta 1271 je Filipov stric Alfonz, grof Poitiersa in Toulousea, v Savoni umrl brez otrok. Filip je podedoval Alfonzove dežele in jih združil s kraljevo domeno. V skladu z Alfonzovimi željami je grofijo Venaissin leta 1274 prepustil papežu Gregorju X.^[31] Nekaj let pozneje je z Amienskim sporazumom s kraljem Edvardom I. vrnil Angležem Agenais.^[31]

Leta 1272 je Roger-Bernard III., grof Foixa, vdrl v grofijo Toulouse, ubil več kraljevih uradnikov^[32] in zavzel mesto Sombuy.^[33] Protinapad je vodil senešal Eustache de Beaumarchès, dokler mu Filip ni ukazal, naj se umakne. Filip in njegova vojska sta prispela v Toulouse 25. maja 1272.^[32] 1. junija se je Filip v Boulbonnu sestal z Jakobom I. Aragonskim, ki je poskušal posredovati v sporu, vendar ga je Roger-Bernard zavrnil.^[33] Filip je nato nadaljeval pustošenje grofije Foix. 5. junija se je Roger-Bernard predal in bil aretiran.^[33] Leto kasneje ga je Filip osvobodil in mu vrnil ozemlja.^[34]

Sporazum z Navaro

Po smrti navarskega kralja Henrika I. leta 1274 je Alfonz X. Kastiljski poskušal od Henrikove dedinje Ivane pridobiti navarsko krono. ^[35] Istočasno je zaprosil papeža za odobritev poroke Ivane Navarske z enim od njegovih vnukov.^[35] Ivana je dobila ženitne ponudbe tudi iz Anglije in Aragonije. Henrikova vdova Blanche, soočena z ženitnimi ponudbami in grožnjami z vojsko, je poiskala pomoč pri svojem bratrancu Filipu III.^[35] Filip je v prošnji videl priložnost za pridobitev ozemlja, medtem ko je Blanche pričakovala samo njegovo zaščito. Blanche in Filip sta leta 1275 sklenila Orléanski sporazum, s katerim sta uredila poroko med Filipovim sinom (Ludovikom ali Filipom) in Blancheino hčerko Ivano.^[36] Sporazum je določal, da bodo Navaro upravljali iz Pariza imenovani guvernerji.^[36] Do maja 1276 so francoski guvernerji potovali po Navari in zbirali prisege zvestobe mladi kraljici. Navarsko prebivalstvo, nezadovoljno s profancoskim sporazumom, je oblikovalo dve uporniški frakciji, prokastiljsko in proaragonsko.^[37]

Upor Navarcev

Septembra 1276 se je Filip soočil z odprtim uporom Navarcev. V Pamplono je poslal grofa Roberta II. Artoijskega z njegovo vojsko.^[38] Ko je Filip novembra 1276 prišel s svojo vojsko v Bearn, je bil upor že zatrt. Robert je od lokalnih plemičev in kastelanov zahteval prisego zvestobe.^[39] Četudi je bil upor hitro zatrt, sta se kastiljska in aragonska krona šele spomladi 1277 odrekli svojim zahtevam Navari.^[39] Filip je od papeža Nikolaja III. prejel uradni ukor zaradi škode, povzročene v Navari.^[39]

Sicilske večernice

Leta 1282 je aragonski kralj Peter III. napadel Sicilijo^[40] in sprožil upor proti Filipovemu stricu, neapeljskemu kralju Karlu I., znan kot sicilske večernice.^[41] Upor in invazija sta privedla do kronanja Petra III. za kralja Sicilije 4. septembra 1282. Papež Martin IV. je Petra izobčil in njegovo kraljestvo razglasil za zaseženo.^[42] Papež je nato Aragonijo podelil Filipovemu sinu Karlu, grofu Valoijskemu.^[43] Filipov brat Peter, ki se je pridružil Karlu pri zatiranju upora, je bil v Reggio Calabria ubit. Umrl je brez potomcev in grofija Alençon se je leta 1286 vrnila v kraljevo domeno.^[44]

Filipova poroka z Marijo Brabantsko

Aragonska križarska vojna in smrt

Filip je na prigovarjanje svoje žene Marije Brabantske in strica Karla Neapeljskega sprožil vojno proti Aragonskemu kraljestvu.^[45] Vojna je po papeževi odobritvi dobila ime aragonska križarska vojna. Eden od zgodovinarjev je vojno označil za "morda najbolj nepravično, nepotrebno in katastrofalno podjetje, ki se ga je kadarkoli lotila kapetska monarhija." ^[46] Filip je v spremstvu svojih sinov na čelu velike vojske vdrl v Roussillon.^[47] Do 26. junija 1285 se je svojo vojsko utrdil pred Girono in jo oblegal.^[47] Mesto je kljub žilavemu odporu 7. septembra 1285 zavzel,^[47] potem pa je francoski tabor in Filipa osebno prizadela epidemija dizenterije.^[47] Francozi so se začeli umikati in bili v bitki pri Col de Panissarsu 1. oktobra poraženi.^[48] Filip je 5. oktobra 1285 v Perpignanu umrl. ^[45] Nasledil ga je sin Filip Lepi.

Zakonski zvezi in otroci

28. maja 1262 se je Filip poročil z Izabelo, hčerko kralja Jakoba I. Aragonskega in njegove druge žene Jolande Ogrske.^[49] Z njo je imel štiri otroke:

• Ludvika (1264 - maj 1276)^[50]
• Filipa IV. Francoskega (1268 – 29. november 1314), naslednika, poročenega z Ivano I. Navarsko^[51]
• Roberta (1269–1271)^[52]
• Karla, grofa Valoijskega (12. marec 1270 – 16. december 1325),^[53]
• mrtvorojenega sina (1271)^[54]

Po Izabelini smrti se je 21. avgusta 1274 poročil z Marijo,^[49] hčerko kasnejšega grofa Henrika III. Brabantskega in Adelajde Burgundske^[55] Z njo je imel tri otroke:

• Ludvika, grofa Évreuxa (maj 1276 – 19. maj 1319), poročenejga z Margareto Artoijsko^[56]
• Blanche (1278 – 19. marec 1305, vojvodinjo Avstrije, poročeno s kasnejšim kraljem Rudolfom I. Češkim in Poljskim^[56]
• Margareto (1282 – 14. februar 1318), angleško kraljico, poročeno s kraljem Edvardom I. Angleškim^[57]

Zapuščina

Med Filipovo vladavino se je kraljeva domena razširila. Leta 1271 je pridobil grofijo Toulouse in vojvodino Auvergne, leta 1281 grofijo Guînes^[58] in leta 1286 grofijo Alençon. S poroko sina Filipa je pridobil še Navarsko kraljestvo.^[36] Zaradi njegovega poskusa osvojitve Aragonije je francoska monarhija skoraj bankrotirala, kar je povzročilo finančne težave njegovemu nasledniku.^[59]

Božanska komedija

V Dantejevi Božanski komediji čaka Filipova duša skupaj z dušami številnih evropskih vladarjev iz tistega časa pred vrati vic. Dante ga ne omenja z imenom, ampak kot "malonosega"^[60] in "očeta francoske nadloge", se pravi Filipa V.^[61]

Opombi

1. Hallam navaja, da je Filip dobil vzdevek Drzni nekje pred letom 1300 zaradi svojih dosežkov v Tuniziji ali Španiji.^[1] Bradbury trdi, da je vzdevek pridobil s posebno politiko in načinom, kako jo je izvajal. ^[2].
2. Bolezen bi lahko bila dizenterija ali tifus.^[13]

Sklici

1. Hallam 1980, str. 275.
2. Bradbury 2007, str. 237.
3. Richard 1992, str. 65.
4. Richard 1992, str. xxiv.
5. Field 2019, str. 77.
6. Hallam 1980, str. 223.
7. Gil 2006, str. 88.
8. Le Goff 2009, str. 330.
9. Sivery 2003, str. 35.
10. Ward 2016, str. 132.
11. Richard 1992, str. 327.
12. Richard 1992, str. 325.
13. Riley-Smith 2005, str. ;210–211.
14. Westerhof 2008, str. 79.
15. Giesey 2004, str. 242.
16. Lower 2018, str. ;134–135.
17. Peter of Ickham 2012, str. 296.
18. Brown 1978, str. 149.
19. Evergates 1999, str. 86.
20. Bradbury 2007, str. 235.
21. Sivery 2003, str. 74.
22. Sivery 2003, str. ;109–110.
23. Fawtier 1989, str. 34.
24. Firnhaber-Baker 2014, str. 185.
25. Stow 2006, str. 95.
26. Chazan 1980, str. 185.
27. Chazan 2019, str. 155.
28. Chazan 1980, str. 186.
29. Chazan 2019, str. 169.
30. Stow 2006, str. 94.
31. Sivery 2003, str. 106.
32. Biller, Bruschi & Sneddon 2011, str. 42.
33. Sibley & Sibley 2003, str. 123.
34. Sibley & Sibley 2003, str. 6.
35. Woodacre 2013, str. 28.
36. Woodacre 2013, str. 29.
37. Woodacre 2013, str. 30.
38. Woodacre 2013, str. ;30–31.
39. Woodacre 2013, str. 31.
40. Sammartino & Roberts 1992, str. 71.
41. Runciman 2000, str. ;205–209.
42. Bradbury 2007, str. 239.
43. Runciman 2000, str. 243.
44. Wood 1966, str. 30.
45. Fawtier 1989, str. 35.
46. Chaytor 1933, str. 105.
47. Hallam 1980, str. 356.
48. Sivery 2003, str. 279.
49. Earenfight 2013, str. 158.
50. Bradbury 2007, str. 238.
51. Woodacre 2013, str. xviii.
52. Field 2019, str. 78.
53. Henneman 1971, str. xvii.
54. Brown 1978, str. 179.
55. Dunbabin 2011, str. xiv.
56. Morrison & Hedeman 2010, str. 4.
57. Prestwich 2007, str. 27.
58. Hallam 1980, str. 384.
59. Sumption 1990, str. 24.
60. de Pontfarcy 2010, str. 691.
61. Alighieri 1920, str. ;52–53.

Viri

• Alighieri, Dante (1920). The Divine Comedy. Prevod: Norton, Charles Eliot. Houghton Mifflin Company.
• Aurell, Jaume (2020). Medieval Self-Coronations: The History and Symbolism of a Ritual. Cambridge University Press. ISBN 978-1108840248.
• Biller, Peter; Bruschi, C.; Sneddon, S., ur. (2011). Inquisitors and Heretics in Thirteenth-Century Languedoc: Edition and Translation of Toulouse Inquisition Depositions, 1273–1282. Brill. ISBN 978-90-04-18810-5.
• Bradbury, Jim (2007). The Capetians: Kings of France 987–1328. Continuum. ISBN 978-1-85285-528-4.
• Brown, Elizabeth A. R. (1978). The Monarchy of Capetian France and Royal Ceremonial. Variorum Reprints. ISBN 978-0860782797.
• Chaytor, H.J. (1933). A History of Aragon and Catalonia. Methuen Publishing Ltd. ISBN 978-0598559678.
• Chazan, Robert, ur. (1980). Church, State, and Jew in the Middle Ages. Behrman House, Inc. ISBN 0-87441-302-8.
• Chazan, Robert (2019). Medieval Jewry in Northern France: A Political and Social History. The Johns Hopkins University Press. ISBN 978-1-4214-3065-2.
• Dunbabin, Jean (2011). The French in the Kingdom of Sicily, 1266–1305. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-19878-3.
• Earenfight, Theresa (2013). Queenship in Medieval Europe. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-27645-1.
• Evergates, Theodore (1999). »Aristocratic Women in the County of Champagne«. V Evergates, Theodore (ur.). Aristocratic Women in Medieval France. University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-3503-7.
• Fawtier, Robert (1989). Capetian Kings of France: Monarchy and Nation, 987–1328 (17 izd.). Macmillan. ISBN 978-0-333-08721-3.
• Field, Sean L. (2019). Courting Sanctity: Holy Women and the Capetians. Cornell University Press. ISBN 978-1501736193.
• Firnhaber-Baker, Justine (2014). Violence and the State in Languedoc, 1250–1400. Cambridge University Press.
• Giesey, Ralph E. (2004). Rulership in France, 15th-17th Centuries. Ashgate. ISBN 978-0860789208.
• Gil, Christiane (2006). Marguerite de Provence: épouse de Saint Louis (v francoščini). Pygmalion. ISBN 978-2756400006.
• Hallam, Elizabeth M. (1980). Capetian France: 987–1328. Longman. ISBN 978-0582404281.
• Henneman, John Bell (1971). Royal Taxation in Fourteenth-Century France: The Development of War Financing, 1322–1359. Princeton University Press. ISBN 0-691-05188-7.
• Jordan, William Chester (2009). A Tale of Two Monasteries: Westminster and Saint-Denis in the Thirteenth Century. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-13901-2.
• Le Goff, Jacques (2009). Saint Louis. University of Notre Dame Press. ISBN 978-0268033811.
• Lower, Michael (2018). The Tunis Crusade of 1270: A Mediterranean History. Oxford University Press. ISBN 978-0198744320.
• Morrison, Elizabeth; Hedeman, Anne Dawson, ur. (2010). Imagining the Past in France: History in Manuscript Painting, 1250–1500. J. Paul Getty Museum. ISBN 978-1606060285.
• Peter of Ickham (2012). Glover, John (ur.). Le Livere de Reis de Brittanie, E, Le Livere de Reis de Engleterre (v francoščini). Cambridge University Press. ISBN 978-1357851026.
• de Pontfarcy, Yolanda (2010). »Philip III«. V Lansing, Richard (ur.). The Dante Encyclopedia. Routledge. ISBN 978-0415876117.
• Prestwich, Michael (2007). Plantagenet England 1225-1360. Oxford University Press. ISBN 978-0199226870.
• Richard, Jean (1992). Lloyd, Simon (ur.). Saint Louis: Crusader King of France. Prevod: Birrell, Jean. Cambridge University Press. ISBN 978-0521381567.
• Runciman, Steven (2000). The Sicilian Vespers: A History of the Mediterranean World in the Later Thirteenth Century. Cambridge University Press. ISBN 978-0521437745.
• Riley-Smith, Jonathan (2005). The Crusades: A History. Continuum. ISBN 978-1472513519.
• Sammartino, Peter; Roberts, William (1992). Sicily: An Informal History. Cornwall Books. ISBN 978-0845348772.
• Sibley, W.A.; Sibley, M.D. (2003). The Chronicle of William of Puylaurens: The Albigensian Crusade and Its Aftermath. The Boydell Press. ISBN 0-85115-925-7.
• Sivery, Gerard (2003). Philippe III Le Hardi. Fayard. ISBN 2-213-61486-5.
• Stow, Kenneth (2006). Jewish Dogs: An Image and Its Interpreters. Stanford University Press. ISBN 978-0804752817.
• Sumption, Jonathan (1990). The Hundred Years War:Trial by Battle. Zv. I. Faber and Faber Limited. ISBN 978-0812216554.
• Tyerman, Christopher (2019). The World of the Crusades. Yale University Press. ISBN 978-0300217391.
• Ward, Jennifer (2016). Women in Medieval Europe 1200–1500 (2 izd.). Routledge. ISBN 978-1138855687.
• Westerhof, Danielle (2008). Death and the Noble Body in Medieval England. Boydell Press. ISBN 978-1843834168.
• Wood, Charles T. (1966). The French Apanages and the Capetian Monarchy, 1224–1328. Harvard University Press. ISBN 978-0674320017.
• Woodacre, Elena (2013). The Queens Regnant of Navarre. Palgrave Macmillan. ISBN 978-1137339140.

Filip III. Francoski Kapetingi Rojen: 1. maj 1245 Umrl: 5. oktober 1285
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Ludvik IX.	Kralj Francije 25. avgust 1270 – 5. oktober 1285	Naslednik:  Filip IV.