Aleksander Sergejevič Puškin

Aleksander Sergejevič Puškin [aleksándər sergêjevič púškin], (rusko Алекса́ндр Серге́евич Пу́шкин poslušaj^ⓘ), ruski pesnik, pisatelj in dramatik, * 6. junij (26. maj, julijanski koledar) 1799, Moskva, Ruski imperij, † 10. februar (29. januar) 1837, Sankt Peterburg.

Aleksander Sergejevič Puškin
Rojstvo	26. maj (6. junij) 1799[1][2][3] Moskva[1][2][4]
Smrt	29. januar (10. februar) 1837[1][3] (37 let) Sankt Peterburg[1][5][…]
Poklic	pesnik, prozaist, dramatik, literarni kritik, prevajalec, zgodovinar, romanopisec, libretist, zbiratelj knjig, publicist, pisatelj, otroški pisatelj, dramaturg, esejist, dvobojevalec, pisec
Državljanstvo	Ruski imperij
Literarno gibanje	romantika
Podpis

Aleksander Sergejevič Puškin je bil ruski avtor v času romantike,^[6] ki je, po mnenju mnogih, največji ruski pesnik^{[7][8][9][10]} in utemeljitelj sodobne ruske književnosti.^[11][12]

Rodil se je v rusko plemstvo v Moskvi.^[13] Njegov oče, Sergej Lvovič Puškin, je pripadal stari plemiški družini. Eden izmed njegovih prapradedov po materini strani je bil majorgeneral Abram Petrovič Hanibal, plemič afriških korenin, ki so ga iz rodne dežele ugrabili otomanski Turki, potem pa ga je osvobodil ruski car in vzgojen je bil na carjevem dvoru kot njegov krščenec.

Svojo prvo pesem je objavil pri petnajstih letih in v času diplomiranja na Liceju Carsko Selo je bili široko prepoznan s strani književnega establišmenta. Po diplomiranju na liceju je Puškin recitiral svojo kontroverzno pesem »Oda svobodi«, eno od večih, ki so vodile to, da ga je car Aleksander I. izgnal.^[14]

Pod strogim nadzorom carjeve politične policije ni mogel izdajati in je napisal svojo najbolj znano igro, Boris Godunov. Njegov roman v verzih, Jevgenij Onjegin, je bil izdan v seriji med letoma 1825 in 1832.^[15] Puškina je v dvoboju smrtno ranil domnevni ljubimec njegove žene in sestrin mož, Georges-Charles de Heeckeren d'Anthès, znan tudi kot Dantes-Gekkern, francoski častnik, ki je služil pri konjeniškem gardnem polku.

Leta 2019 so v čast njegove 220. obletnice rojstva po njem poimenovali največje moskovsko mednarodno letališče Šeremetjevo.^[16]

Predniki

Grb družine Puškin

Puškinov oče Sergej Lvovič Puškin

Puškinov oče Sergej Lvovič Puškin (1767–1848) je izhajal iz ugledne družine ruskega plemstva, ki ima svoje prve znane prednike v 12. stoletju.^[17] Puškinova mati, Nadežda (Nadja) Ossipovna Gannibal (1775–1836) izhaja skozi svojo babico po očetu iz nemškega in skandinavskega plemstva.^[18][19] Bila je hči Ossipa Abramoviča Gannibala (1744–1807) in njegove žene Marije Aleksejevne Puškine (1745–1818).

Oče Ossipa Abramoviča Gannibala, Puškinov praded, je bil Abram Petrovič Gannibal (1696–1781), afriški paž, ki so ga ugrabili in odpeljali v Konstantinopel kot darilo otomanskemu sultanu in pozneje odpeljali v Rusijo kot darilo Petru Velikemu.^[20] Adam je v svojem pismu carici Elizaveti, hčeri Petra Velikega, pisal, da je bil Gannibal iz mesta »Lagon«, predvsem na podlagi mitične biografije Gannibalovega zeta Rotkircha.

Vladimir Nabokov je pri raziskovanju »Jevgenija Onjegina« na to teorijo izvora vrgel senco dvoma. Poznejše raziskave strokovnjakov Dieudonnéja Gnammankouja in Hugha Barnesa so naposled prepričljivo ugotovile, da je bil Gannibal rojen v osrednji Afriki, na območju, ki meji na jezero Čad v sodobnem Kamerunu.^[21][22] Po tem, ko se je v Franciji izšolal za vojaškega inženirja, je Gannibal postal guverner Revala in nato Général en Chief (tretji najvišji vojaški čin) kot odgovoren za grajenje pomorskih trdnjav in kanalov v Rusiji.

Puškinova mati, Nadežda Gannibal

Zgodnje življenje

Puškin je bil rojen v Moskvi in je bil zaupan skrbnicam ter francoskim inštruktorjem in je do starosti desetih let govoril večinoma francosko.^[23] Ruski jezik je spoznal skozi komunikacijo z gospodinjskimi tlačani in njegovo varuško, Anno Rodionovo, ki jo je imel zelo rad in na katero je bil navezan bolj kot na lastno mater.

Svojo prvo pesem je napisal pri petnajstih letih. Ko je zaključil šolo kot del prvega diplomirajočega razreda na prestižnem carskem liceju v Carskem selu pri Sankt Peterburgu je bil njegov talent na ruski književni sceni že široko prepoznan. Na liceju je bil študent Davida Mara, ki je bil v Rusiji znan kot David de Boudry, mlajši brat francoskega revolucionarja Jeana-Paula Marata.^[24] Po šoli je Puškin zapadel v virantno in glasno intelektualno mlado kulturo Sankt Peterburga, ki je bil takrat prestolnica Ruskega imperija. Leta 1820 je objavil svojo prvo dolgo pesem, Ruslan in Ludmila, ki je imela veliko kontroverznosti v svojem subjektu in slogu.

Socialni aktivizem

Ko je bil na liceju je bil Puškin pod močnim vplivom kantovskih liberalnih individualističnih načel Aleksandra Kunicina, ki ga je Puškin pozneje obeležil v svoji pesmi »19. oktober«.^[25] Prav tako se je Puškin poglobil v misel francoskega razsvetljenstva, ki mu je ostal neprestano hvaležen do konca svojega življenja, zlasti Voltaira, ki ga je opisal kot »prvega, ki sledi novi poti in prinaša luč filozofije v temne arhive zgodovine«.^[26][27]

Puškin je postopoma postal zavezan družbeni reformi in se je uveljavil kot govornik za literarne radikale. To je razjezilo vlado in je vodilo v njegovo premestitev maja 1820.^[28] Odšel je na Kavkaz in Krim ter nato v Kamjanko in Kišinjev v Besarabiji.

Pridružil se je tajni organizaciji Filiki Eteria, katere namen je bil strmoglaviti otomansko vladavino v Grčiji in vzpostaviti neodvisno grško državo.^[29] Navdihnila ga je grška revolucija in ko je izbruhnila vojna proti otomanskemu cesarstvu, je vodil dnevnik v katerem je beležil dogodke narodne vstaje.

Dvig

Puškin recitira svojo pesem pred Gavrilo Deržavino med izpitom v Liceju Carsko Selo 8. januarja 1815. Slika Ilje Repina (1911)

Puškinova poročena ljubica Ana Petrovna Kern, o kateri je verjetno pisal v najbolj znani ljubezenski pesmi v ruščini

V Kišinjevu je ostal do leta 1823 in je napisal dve romantični pesmi, ki sta mu prinesli priznanje: »Zapornik Kavkaza« in »Fontana Bahčisaraja«. Leta 1823 se je Puškin preselil v Odeso, kjer se je ponovno spopadel z vlado, ki ga je poslala v izgnanstvo na podeželsko posestvo njegove matere Mihajlovskoje pri Pskovu med letoma 1824 in 1826.^[30]

V Mihajlovskem je Puškin napisal nostalgične ljubezenske pesmi, ki jih je posvetil Jelizaveti Voroncovi, ženi generala-gubernatorja Ukrajine.^[31] Puškin je takrat delal na njegovem romanu v verzih Jevgenij Onjegin.

Leta 1825 je Puškin v Mihajlovskem napisal pesem »Za ***«. Na splošno velja, da je pesem posvetil Ani Kern, vendar so tudi drugačna mnenja. Pesnik Mihail Dudin je verjel, da je bila pesem posvečena tlačanki Olgi Kalašnikovi.^[32] Puškinistka Kira Viktorova je verjela, da je bila pesem posvečena carici Jelizaveti Aleksejevni.^[33] Vadim Nikolajev je trdil, da je zamisel o carici marginalna in o njej ni hotel diskutirati ter je poskušal dokazati, da je bila pesem posvečena Tatjani Larinini, junakinji »Jevgenija Onjegina«.^[32]

Ko je bila Puškinova pesem Oda svobodi najdena med osebnimi stvarmi upornikov dekabristične vstaje (1825), so ga oblasti pozvale v Moskvo. Po njegovem izgnanstvu leta 1820^[14] so Puškinovi prijatelji in družina nenehno prosili za njegovo izpustitev ter pošiljali pisma in srečevali Aleksandra II. ter nato Nikolaja I. in tesno sledili dekabristični vstaji. Po srečanju z Nikolajem I. je Puškin dobil svoj izpust iz izgnanstva in začel delati kot carjev odvetnik za Narodne arhive. Toda ker so uporniki v dekabristični vstaji (1825) obdržali nekaj Puškinovih zgodnjih političnih pesmi, je car održal strog nadzor na vsem, kar je Puškin objavil in prepovedali so mu potovanja.

Istega leta (1825) je Puškin v času bivanja na posestvu njegove matere tudi napisal to, kar je postala njegova najbolj znana igra, drama Boris Godunov.^[34] Dovoljenje za njeno izdajo pa je prejel šele pet let pozneje. Prvotna in necenzurirana različica drame je bila prikazana šele leta 2007.

V letih 1825–1829 je v času izgnanstva v osrednji Rusiji spoznal in se spoprijateljil s poljskim pesnikom Adamom Mickiewiczom.^[35] Leta 1829 je potoval skozi Kavkaz do Erzuruma, da bi obiskal prijatelje, ki so se borili v ruski vojski med rusko-turško vojno.^[36] Na koncu leta 1829 je Puškin želel odpotovati v tujino, želja, ki jo je odražala njegova pesem »Pojdimo, pripravljen sem«.^[37] Zaprosil je za dovoljenje za potovanje, vendar je 17. januarja 1830 od carja Nikolaja I. prejel negativni odgovor.^[38]

Natalija Puškina, portret Aleksandra Brullova, 1831.

Okrog leta 1828 je Puškin spoznal Natalijo Gončarovo, ki je imela takrat 16 let in je bila ena od najbolj omenjanih lepotic v Moskvi.^[39] Natalija je po veliko omahovanja aprila 1830 sprejela ženitno ponudbo in sicer šele tedaj, ko je prejela zagotovitve caristične vlade, da nima namenov preganjanja libertarskega pesnika. Pozneje sta Puškin in žena postala pogosta gosta dvorne družbe. 6. maja 1830 sta bila uradno zaročena in razposlala vabila na poroko. Vendar je bila poroka zaradi izbruha kolere in drugih okoliščin preložena za eno leto. Ceremonija se je odvila 18. februarja 1831 (julijanski koledar) v Veliki cerkvi vnebohoda na Nikitski ulici v Moskvi.

Puškinov zakon s Gončarovo je bil večinoma srečen, vendar je zaradi značilne spogledljivosti in lahkomiselnosti žene vodil v smrtnonostni dvoboj sedem let pozneje, saj je imel Puškin zelo ljubosumni temperament.^[40]

Georges d'Anthès

Leta 1831 je v času rastočega Puškinovega književnega vpliva srečal Nikolaja Gogolja, ki je bil bil en vplivnejših zgodnjih pisateljev v ruščini. Po prebiranju Gogoljeve zbirke kratkih zgodb Večeri na kmetiji blizu Dikanke iz let 1831–1832, ga je Puškin podprl in predstavil nekaj od Gogoljevih najbolj znanih kratkih zgodb v reviji »Sovremennik«, ki je začela izhajati leta 1836.^[41]

Smrt

Jeseni 1836 je Puškin zapadal v vse večje dolgove in se je soočal s škandaloznimi govoricami, da je imela njegova žena ljubezensko razmerje. 4. novembra je poslal poziv na dvoboj Georgesu d'Anthèsu, znanemu tudi kot Dantes-Gekkern.^[42] Jacob van Heeckeren, d'Anthèsov očim, je prosil, da bi dvoboj preložili za dva tedna. S trudom pesnikovih prijateljev je bil dvoboj odpovedan. 17. novembra je d'Anthès zaprosil zaroko Natalijine sestre Jekaterine. Vendar poroka spora ni razrešila. D'Anthès je še naprej v javnosti zapeljeval Natalijo Gončarevo in krožile so govorice, da se je d'Anthès poročil z Natalijino sestro samo zato, da bi rešil njen ugled.

26. januarja (7. februarja po gregorijanskem koledarju) 1837 je Puškin poslal Gekkernu »zelo žaljivo pismo«.^[43] Edini odgovor na to pismo je bil lahko poziv na dvoboj, kar je Puškin vedel. Puškin je uradni poziv na dvoboj prejel preko svoje svakinje Jekaterine Gekkerne še isti dan, kar je odobril d'Anthès skozi atašeja na francoskem veleposlaništvu, Viscouta d'Archiaca.

Puškin je prosil Arthurja Magenisa, takratnega atašeja na britanskem generalnem konzulatu v Sankt Peterburgu, naj bo njegov drug. Magenis tega uradno ni sprejel, vendar se je 26. januarja (7. februarja) približal Viscountu d'Archiacu, naj poskuša doseči spravo, toda d'Archiac je zavrnil pogovor z njim, saj uradno še ni bil Puškinov drug. Magenis pa zvečer ni uspel najti Puškina in mu je poslal pismo prek sela ob dveh zjutraj v katerem mu sporoča, da zavrača biti njegov drug, saj je bila možnost mirne poravnave že pokopana in tradicionalna prva naloga druga je bila poskušati doseči spravo.^[44][45]

Dvoboj s pištolama se je odvil 27. januarja (8. februarja) pri Črni reki brez prisotnosti Puškinovega druga. Dvoboj, ki sta ga bojevala, je znan kot »dvoboj z ovirami«.^[a] Pravila te vrste dvobojev določajo, da dvobojevalca začneta na dogovorjeni razdalji. Ko je dan signal za začetek, začneta korakati drug proti drugem in zmanjševati razdaljo med njima. Streljata lahko kadarkoli, vendar dvobojevalec, ki strelja prvi mora stati mirno in počakati, da še drugi v miru strelja nazaj.^[46]

D'Anthès je streljal prvi in kritično ranil Puškina. Krogla je vstopila v njegov bok in predrla njegov trebuh. D'Anthès je bil po Puškinovem strelu samo rahlo ranjen v desno roko. Dva dni pozneje, 29. januarja (10. februarja), je Puškin ob 14.45 umrl zaradi peritonitisa.^[47]

V romanu Dostojevskega Idiot eden od likov izrazi mnenje, da je bil strel sprožen po nesreči: »Krogla ga je zadela tako nizko, da je d’Anthès verjetno ciljal nekam višje, v prsni koš ali glavo, nihče ne meri tja, kjer ga je krogla zadela in to verjetno pomeni, da ga je zadela slučajno, po srečnem naključju. To so mi povedali ljudje, ki to vejo.«^[48]

Po prošnji Puškinove žene so ga v krsto dali v večerni obleki in ne v kadetski uniformi, ki jo je zagotovil car. Pogrebna storitev je bila sprva dodeljena katedrali sv. Izaka, vendar je bila premaknjena v cerkev Konjušenja.^[49] Udeležilo se je je veliko ljudi. Po pogrebu je bila krsta spuščena v klet, kjer je ostala do 3. februarja, dokler ni bila umaknjena v Pskovsko gubernijo. Puškin je bil pokopan na posestvu svoje matere v Svjatogorskem samostanu v današnjem kraju Puškinski Gori pri Pskovu, poleg svoje matere. Njegov zadnji dom je danes muzej.

Njegova udova Natalija Gončarova, 1849

Puškinovi predniki

Potomci

Puškin je imel iz svojega zakona z Natalijo štiri otroke: Marijo (rojena 1832), Aleksandra (rojen 1833), Grigorija (rojen 1835) in Natalijo (rojena 1836), zadnja se je poročila morganatsko s princem Nikolajem Viljemom Nassauškim iz hiše Nassau-Weilburg in so ji podelili naziv grofica Merenberška.^[50] Njena hči Sofija se je poročila z velikim vojvodo Mihaelom Mihajlovičem Ruskim, vnukom carja Nikolaja I.

Natalija Aleksandrovna Puškina, grofica Merenberška

Trenutno obstajajo samo še linije Aleksandra in Natalije. Natalijina vnukinja Nadežda se je poročila v razširjeno britansko kraljevo družino, njen mož je bil stric princa Filipa, vojvode Edinburškega in je babica trenutnega markiza Milforda Havna.^[51] Potomci pesnika zdaj živijo po vsem svetu v Združenem kraljestvu, na Češkem, v Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu in Združenih državah.

Zapuščina

Znamka Moldavije iz leta 1999 s Puškinom in Constantinom Stamatijem

Književna

Puškin je znan kot največji ali eden od največjih ruskih pesnikov. Tako ga imenujejo Enciklopedični slovar Brokgauza in Efrona^[52], Ruski biografski slovar^[53], Literarna enciklopedija 1929—1939, enciklopedija Krugosvet^[54] in Britanska enciklopedija. V filologiji velja Puškin za začetnika sodobnega ruskega jezika, Kratka literarna zgodovina pa ga primerja z Dantejem v Italiji ali Goethejem v Nemčiji. Lihačev govori o njem kot o »našem velikem nacionalnem zakladu«.^[55]

Že v času njegovega življenja so ga imenovali za genija, tudi pisno.^[56] Od druge polovice 20. let so ga imenovali za največjega ruskega pesnika, ne le njegovega časa, temveč vseh časov in med bralci se je razvil kult osebnosti.^[57]

Kritiki imajo veliko njegovih del za mojstrovine, npr. pesem Bronasti jezdec, dramo Kamniti gost in pravljico o padcu Don Juana. Njegova kratka poetična drama Mozart in Salieri (kakor Kamniti gost je bila ena od t.i. štirih malih tragedij, skupnega poimenovanja samega Puškina v pismu Pjotru Pletnjevemu iz leta 1830^[58]) je bila navdih za igro Amadeus Petra Shafferja in je zagotovila libreto (skoraj dobesedno) za opero Mozart in Salieri Rimskega-Korsakova.

Puškin je znan tudi po svojih kratkih zgodbah. Dobro je bil sprejet zlasti njegov cikel Zgodbe pokojnega Ivana Petroviča Belkina,^[59] vključno z zgodbo Strel. Po literarni teoretičarki Korneliji Kvas

»pripovedna logika in verjetnost tega, o čemer pripoveduje, skupaj z natančnostjo in jedrnatostjo – ekonomijo predstavitve realnosti – vse to je doseženo v Zgodbah Belkina, zlasti v zgodbi Postajenačelnik. Puškin je začetnik dolgega in plodovitega razvoja ruske realistične književnosti, saj uspe doseči realistični ideal jedrnate predstavitve realnosti.«^[60]

Puškin sam je imel raje svoj roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki ga je napisal v času svojega življenja in v katerem je začel tradicijo velikih ruskih romanov, ki sledi nekaj osrednjim osebam, vendar močno variira v tonu in fokusu.^[61]

Onjegin je tako zapleteno delo, da je prevajalec Vladimir Nabokov, čeprav je dolgo le sto strani, potreboval dve polni knjigi materiala za popolnoma interpretirati njegov pomen v angleščino. Zaradi težavnosti prevoda ostajajo Puškinovi verzi večinoma neznani angleškim bralcem. Ne glede na to je Puškin močno vplival na zahodne pisatelje, kot je Henry James.^[62] Puškin je napisal Pikovo damo, kratko zgodbo, ki je pogosto antologizirana v angleškem prevodu.

Glasbena

Puškinova dela so tudi zagotavljala rodovitno področje za ruske skladatelje. Glinkova Ruslan in Ljudmila je najzgodnejša pomembna opera, ki jo je navdihnil Puškin in znamenitost v tradiciji ruske glasbe. Čajkovskove opere Jevgenij Onjegin (1879) in Pikova dama (Pikovaja Dama, 1890) so izven Rusije postale morda bolj znane kot Puškinova lastna dela z istim imenom.^[63]

Mussorgskovo monumentalno delo Boris Godunov (dve različici, 1868–9 in 1871–2) se uvršča kot eno od najboljših in najbolj originalnih ruskih oper. Druge ruske opere, ki temeljijo na Puškinu so Dargomižskova Rusalka in Kamniti gost, Rimski-Korsakove Mozart in Salieri, Zgodba o carju Saltanu in Zlati petelin, Kjujeve Zapornik na Kavkazu, Pojedina v času kuge in Kapitanova hči, Čajkovskova Mazeppa, Rahmaninovi operi v enem dejanju Aleko (temelji na Romih) in Skopuški vitez, Stravinskova Mavra in Nápravníkov Dubrovski.^[64][65]

Poleg tega so bile na Puškinove verze postavljeni številni baleti, kantate in številne pesmi (vključno celo z njegovimi pesmimi v francoščini ter ciklom pesmi Isabelle Aboulkerja »Caprice étrange«). Opere na osnovi Puškinovih del so napisali tudi Suppé, Leoncavallo in Malipiero.^[66] Skladateljice Judif Grigorevna Rožavska, Galina Konstantinovna Smirnova, Jevganija Josifovna Jahina, Marija Semjonovna Zavališina in Zinaida Petrovna Ziberova so napisale ljudske pesmi z uporabo Puškinovih besedil.^[67]

Željo po slavi, ki je bila posvečena Jelizaveti Voroncovi, je uglasbil David Tuhmanov, pa tudi Obdrži me, moj talisiman – Aleksandra Barikina in pozneje Tuhmanova.

Romantika

Puškin je po mnenju mnogih osrednji predstavnik romantike v ruski književnosti, toda zatrdno ni bil znan kot romantik. Ruski kritiki so tradicionalno trdili, da njegova dela predstavljajo pot od neoklasicizma skozi romantiko do realizma. Alternativna ocena predlaga, da »je imel možnost gojiti nasprotja, ki lahko prvotno izgledajo romantična, vendar so na koncu subverzivna na vseh vidikih, vseh pogledih, vključno z romantičnim.« in da je »hkrati romantičen in neromantičen.«^[6]

Ruska književnost

Puškinu običajno pripisujejo zasluge za razvoj ruske književnosti. Vidijo ga kot začetnika visoko niansirane ravni jezika, ki je značilen za rusko književnost po njem, pripisujejo pa mu tudi zasluge za močno povečanje ruskega besedišča. Ko je našel luknje v ruskem besedišču, je izumil kalke. Njegov bogat besedni zaklad in visoko občutljiv slog je osnova za sodobno rusko književnost. Njegovi dosežki so postavili nove rekorde za razvoj ruskega jezika in kulture. Postal je oče ruske literature 19. stoletja in označil največje dosežke 18. stoletja in začetek književnega procesa 19. stoletja. Ruščino je vpeljal v vse ruske književne žanre, pa tudi v veliko število zahodnoevropskih pisateljev. Prinesel je naravni govor in tuje vplive, da je ustvaril sodobno poetično ruščino. Čeprav je bilo njegovo življenje kratko, je pustil primere v skoraj vseh književnih žanrih; lirični poeziji, pripovedni poeziji, romanih, kratkih zgodbah, drami, kritičnem eseju in celo osebnih pismih.

Po Vladimirju Nabokovu

je Puškinov idiom kombiniral vse sodobne elemente ruščine z vsem, kar se je naučil od Deržavina, Žukovskega, Batjuškova, Karamzina in Krilova:

1. pesniško in metafizično obremenitev, ki je še vedno živela v cerkvenoslovanskih formah in izgovorjavah
2. obilni in naravni galicizmi
3. vsakodnevni knjižnopogovorni jezik njegove skupine
4. stilizirani ljudski govor s kombiniranjem slavnih treh slogov (nizka, srednja višina in visoka) dragih psevdoklasičnim arhaistom in dodajanje sestavin ruskih romantikov s ščepcem parodije.^[68]

Njegovo delo kot kritik in novinar je zaznamovalo rojstvo ruske časopisne kulture, ki je vključevala njegovo močno snovanje in prispevanje k enemu najbolj vplivnih književnih časopisov 19. stoletja, Sovremenniku (Sodobnik ali Современник). Puškin je navdihnil ruske pravljice in dele žanrov drugih avtorjev: Leskova, Jesenina in Gorkega. Njegova uporaba ruščine pomeni osnovo za slog romanopiscev Ivana Turgenjeva, Ivana Gončorova in Leva Tolstoja, pa tudi za slog poznejših liričnih pesnikov, kot je Mihail Lermontov. Puškina je analiziral Nikolaj Gogolj, njegov naslednik in učenec ter veliki ruski kritik Visarjon Belinski, ki je bil avtor najbolj polne in globoke kritične študije Puškinovih del, ki še vedno ohranja veliko svoje relevantnosti.

Sovjetska praznovanja stoletnice smrti

V letu stoletnice Puškinove smrti leta 1937 se je v njegovo čast zgodilo množično preimenovanje ulic po celi Sovjetski zvezi.^[69] Ta obletnica je bila ena najpomembnejših književnih obeležitev v sovjetskem obdobju, sledila je le stoletnici Tolstojevega rojstva leta 1928. Čeprav je bila Puškinova podoba močno prikazana v sovjetski propagandi od reklamnih panojev do ovitkov bonbonov, je bila v nasprotju idealno sovjetsko persono. Puškina so smatrali za razuzdanca z aristokratskimi težnjami, kar je bilo v konfliktu s sovjetskimi vrednotami in je vodilo v obliko represivnega revizionizma, podobno stalinistični predelavi Tolstojevega krščanskega anarhizma.^[70]

Časti

Puškinov muzej, Bolše Vjazjomi v Golicinem, Moskovska oblast, ki ga je Puškin obiskal večkrat v mladosti

• Kmalu po Puškinovi smrti je sodobni ruski romantični pesnik Mihail Lermontov napisal »Smrt pesnika«. Pesem, ki se konča z odlomkom, ki krivi aristokracijo, da je (kot opresor svobode) pravi krivec za Puškinovo smrt,^[71] ni bila objavljena (niti ne bi bila mogla biti), vendar je neuradno krožila v Sankt Peterburgu.^[72] Lermontov je bil aretiran in izgnan v polk na Kavkazu.^[73]
• Črnogorski pesnik in voditelj Petar II. Petrović Njegoš je v svojo pesniško zbirko Ogledalo srpsko (Srbsko ogledalo) iz leta 1846 vključil pesniško odo Puškinu z naslovom Sjeni Aleksandra Puškina.^[74]
• Leta 1929 je sovjetski pisatelj Leonid Grossman objavil roman The d'Archiac Papers, v katerem je opisoval zgodbo Puškinove smeri s perspektive francoskega diplomata, ki je bil udeleženec in priča smrtonosnega dvoboja. Knjiga ga opisuje kot liberalca in žrtev carističnega režima. Na Poljskem je bila knjiga izdana z naslovom Smrt pesnika.
• Leta 1937 je bilo po njem poimenovano mesto Puškin.
• V Rusiji je po Puškinu poimenovanih več muzejev, vključno z dvema v Moskvi, enim v Sankt Peterburgu in velikem kompleksu v Mihajlovskem.
• Puškinova smrt je bila uprizorjena v biografskem filmu Puškin: Zadnji dvoboj iz leta 2006. Režirala ga je Natalija Bondarčuk. Puškina je igral Sergej Bezrukov.^[75][76][77]
• Njegovo življenje je bilo dramatizirano v avstralski radijski igri Zlati petelin iz leta 1951.
• Leta 2000 je bil v okviru kulturne izmenjave v Washingtonu postavljen Puškinov spomenik, v Moskvi pa je bil postavljen spomenik ameriškemu pesniku Waltu Whitmanu.^[78][79]
• Leta 1987 je Aleksandra Hamilton ustanovila Puškinov sklad za obeležitev kreativne zapuščine in duha njenega prednika in za sprostitev kreativnosti in domišljije v otrocih na Irskem z zagotavljanjem priložnosti da sporočajo svoje misli, čustva in izkušnje.
• Leta 1977 je sovjetski astronom Nikolaj Černih odkril majhen planet 2208 Puškin in ga poimenoval po njem.^[80] Po njem je poimenovan tudi krater na Merkurju.

Ruski kovanec za 1 rubelj z leta 1999, ki obeležuje 200-letnico Puškinovega rojstva

• MS Aleksandr Puškin, druga ladja sovjetskega razreda Ivan Franko.^[81]
• Po njem je bila poimenovana postaja taškentske podzemne železnice^[82]
• Po njem so poimenovani Puškinovi hribi^[83] in Puškinovo jezero v rajonu Cochrane, v Ontariu, v Kanadi.
• Dan ruskega jezika Združenih narodov so Združeni narodi ustanovili leta 2010 je se praznuje vsako leto 6. junija na Puškinov rojstni dan.^[84]
• Leta 2010 je bil za obeležitev rusko-filipinskih odnosov v Manili na Filipinih odkrit Puškinov kip.^[85]
• Po njem je bil poimenovan diamant Aleksandra Puškina, drugi največji najden v Rusiji (Rusija je bila takrat del ZSSR).^[86][87][88]
• 28. novembra 2009 so odkrili Puškinov spomenik v Asmari, prestolnici Eritreje.^[89]
• Leta 2005 je bil postavljen spomenik Puškinu in njegovi babici Mariji Hannibal v Zaharovem v Rusiji.^[90]
• Leta 2019 je bilo po Puškinu poimenovano moskovsko Mednarodno letališče Šeremetjevo.^[16]

Dela

Pesmi

• 1820 – Ruslan i Ljudmila (Руслан и Людмила), prevod: Ruslan in Ludimila.
• 1820-21 – Kavkazskij plennik (Кавказский пленник), prevod: Kavkaški ujetnik.
• 1823 – Bahčisaraskij fontan (Бахчисарайский фонтан).
• 1824 – Cygany (Цыганы).
• 1829 – Poltava (Полтава).
• 1833 – Mednyj vsadnik (Медный всадник), prevod: Bronasti jezdec.

Roman v verzih

• 1825-32 – Jevgenij Onjegin (Евгений Онегин).

Drama

• 1825 – Boris Godunov (Борис Годунов).
• 1831 – Mocart i Saljeri (Моцарт и Сальери), prevod: Mozart in Salieri.
• 1832 – Pir vo vremja čumi (Пир во время чумы), prevod: Gostija v času kuge.
• 1836 – Skupoj ricar (Скупой рыцарь), prevod: Skopi vitez.
• 1840 (posmrtno) – Kameni gost (Каменный гость), prevod: Kamniti gost.

Proza

• 1831 – Povesti pokojnogo Ivana Petroviča Belkina (Повести покойного Ивана Петровича Белкина), prevod: Povesti ranjkega Ivana P. Belkina.
• 1834 – Pikova dama (Пиковая дама), kratka zgodba.
• 1833–1836 – Barišnja-krestjanka (Барышня-крестьянка), prevod: Stotnikova hči, kratka zgodba.

Pravljica v verzih

• 1831 – Skazka o care Saltane (Сказка о царе Салтане), prevod: Pravljica o carju Saltanu, pravljica.