Aerob ali aerobni organizem (tudi aerobiont[1]) je vsak organizem, ki lahko preživi in raste le v oksigeniranem okolju, kjer je prisoten molekularni kisik.[2] Nasprotje predstavljajo anaerobi (anaerobni organizmi), ki za svojo rast ne potrebujejo kisika, nekateri pa se na prisotnost kisika odzovejo negativno ali zaradi tega plina celo odmrejo.[3] Opazna prednost aerobnih organizmov je aerobno dihanje, ki je z energijskega in ekonomičnega vidika uspešnejše kot anaerobno dihanje.[4] Med aerobe sodijo številni dobro poznani večceličarji, kot so denimo rastline in živali, aerobne presnove pa se poslužujejo tudi nekateri mikroorganizmi (določene glive, bakterije ipd.).[5]
Razvrščanje
Glede na odnos do kisika poznamo različne tipe organizmov:
- Obvezni (striktni ali obligatni) aerobi za svojo rast nujno potrebujejo kisik. V procesu, znanem kot celično dihanje, tovrstni organizmi za oksidacijo substrata (recimo ogljikovih hidratov in lipidov) in sledeče generiranje energije porabljajo kisik.[6]
- Fakultativni anaerobi porabljajo kisik, če je na voljo, kadar pa ga ni, se za proizvodnjo energije poslužujejo anaerobnih metod.[3]
- Mikroaerofili potrebujejo kisik za produkcijo energije, a jim koncentracija atmosferskega kisika škoduje (21% O2).[6]
- Aerotolerantni anaerobi ne porabljajo kisika, a jim ta tudi ne škoduje.[6]
Določanje tipov aerobov je mogoče z gojitvijo v tekoči kulturi, saj je za vsako skupino značilen točno določen položaj v epruveti:[7]
- Obvezne (obligatne) aerobne bakterije se v velikih količinah zberejo na zgornji strani epruvete, da lahko na tak način pridobijo kar največ kisika, ki ga na drugih mestih gojišča ni ali se nahaja v manjši koncentraciji.[7]
- Obvezne (obligatne) anaerobne bakterije se vedejo obratno, saj se vrha epruvete zaradi toksičnosti kisika izogibajo, največ pa se jih zbere na spodnjem delu, kjer je koncentracija kisika najmanjša.[7]
- Fakultativne anaerobne bakterije lahko rastejo tako s kot tudi brez kisika, saj lahko energijo presnavljajo bodisi aerobno bodisi anaerobno. V epruveti se agregirajo predvsem na vrhu, ker aerobno dihanje generira več ATP kot fermentacija in anaerobno dihanje.[7]
- Mikroaerofilne vrste so aerobi, ki se v največji količini nahajajo na zgornji polovici epruvete, a ne na samem vrhu, ker jim zadostujejo že majhne koncentracije kisika (izpostavljenost previsokim koncentracijam kisika je lahko za tovrstne bakterije celo strupena).[7]
- Porazdelitev aerotolerantnih bakterij je raznolika, saj na njo prisotnost kisika nima vpliva (njihova presnova je v osnovi anaerobna, a jim prisotnost kisika ne škodi). Zatorej so tovrstne bakterije najpogosteje enakomerno porazdeljene po epruveti.[7]
Presnova glukoze
Dober primer je oksidacija monosaharida glukoze, ki poteče v okviru aerobnega dihanja, znanega pod imenom celično dihanje:[8]
- C6H12O6 + 6 O2 + 38 ADP + 38 P→ 6 CO2 + 44 H2O + 38 ATP
Pri tem procesu, ki ga navadno delimo v tri sklope biokemijskih reakcij (glikoliza, Krebsov cikel in oksidativna fosforilacija), se kemična energija kisikovih molekul[9] ter hranil pretvarja v molekule adenozina trifosfata (ATP) in odpadne produkte.[10]
Glej tudi
Sklici
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
