Historicizem
From Wikipedia, the free encyclopedia
Historicizem oziroma historizem (glede na ožji ali širši pomen tudi zgodovinarstvo oziroma zgodovinstvo) je miselna smer, ki trdi, da so znanje, miselni tokovi misli ali družbene vrednote povezani z ustreznimi zgodovinskimi razmerami. Njegovi zagovorniki dajejo prednost študiju razvoja tega znanja, misli ali vrednot, "ne pa tudi študiju lastne narave" [1]. Ta pojem je prisoten v razpravah, ki se tičejo zgodovine filozofije. Tako gledanje ima poleg zagovornikov tudi oporečnike. Najbolj glasni med njimi so: Wilhelm Dilthey, Edmund Husserl, Ernst Troeltsch in Martin Heidegger,[2] kakor tudi Karl Popper.