Zemeljsko površje
naravna lastnost površine; geomorfološka enota v vedah o Zemlji / From Wikipedia, the free encyclopedia
Zêmeljsko povŕšje (zémeljsko ~) je zunanja meja zemeljske skorje oziroma litosfere. Je področje stika med slednjo in ozračjem, torej med tlemi in atmosfero planeta, pa tudi prvobitno življenjsko okolje človeka, tj. antroposfera. Slednje velja le za kopno površje Zemlje, ki prekriva 29 odstotkov celote, medtem ko površje na dnu svetovnih oceanov zavzema 71 % celotne površine. S preučevanjem površja Zemlje se ukvarja geografska znanost.
Površje Zemlje je skupek raznolikih površinskih oblik, ki so jih oblikovali mnogi procesi tako v geološki preteklosti kot v današnjem času. Skoraj v celoti med te procese sodijo eksogeni (zunanji oziroma zniževalni) procesi, kot so različne vrste preperevanja in denudacije, pretakanja površinskih in podzemnih voda, delovanja ledenikov in vetra, ter endogeni (notranji oziroma zviševalni) procesi, kot sta tektonika in ognjeniška aktivnost. Posamezne predele površja sicer v veliki meri zaznamuje ena skupina preoblikovalnih procesov, a svojo vlogo pri dovršitvi končne podobe površja, z izjemo površja pod oceani, igrajo tudi mnogi drugi procesi. Iz tega izhaja pomembno dejstvo, da je vsak predel površja na planetu vsota zelo različnih dejavnikov, katerih razumevanje terja poznavanje mnogih načel preoblikovalnih sil ter čim bolj verjetno predvidevanje procesov v preteklosti. Ta vprašanja preučuje geomorfologija.
Večina raziskav, ki se nanašajo na oblikovanje površja Zemlje, se drži nekaterih načel oziroma predpostavk. Prva izmed teh je uniformitarianizem, tj. sklepanje, da so pravila, veljavna v sedanjosti, držala tudi v preteklosti, procesi naj bi torej potekali na enak način; ker ta trditev ne velja za vse primere, je potrebna previdnost pri sklicevanju na to načelo. Druga predpostavka je sistem ekvilibrija, ki je povezava množice kontrolnih dejavnikov za nadzor določenih (naravnih) razmer. Ti dejavniki vzpostavljajo naravno ravnovesje, ob vdoru zunanjih dejavnikov in posledičnem porušenju ravnovesja pa se sproži verižna reakcija prilagajanja kontrolnih dejavnikov z namenom vnovične vzpostavitve ravnovesja. Je torej negativna reakcija sistema, in sicer v smislu teženja k ponovnemu ravnovesju. Tretja predpostavka, ki je mnogokrat prisotna v študijah oblikovanja zemeljske površine, pa je nasprotna prejšnji, in sicer pozitivna reakcija sistema na okoljsko spremembo.
Vpogled v lastnosti površja Zemlje razkriva, da med površjem planeta na celinskem delu (del površja, ki leži na celinski skorji ali sialu) ter površjem pod oceani (del površja, ki leži na oceanski skorji ali simi) obstaja več bistvenih razlik. Gre namreč za dve reliefno popolnoma različni območji, saj slednjega zaznamuje razmeroma malo preoblikovalnih procesov, medtem ko je prvi prizorišče prepletanja učinkov številnih procesov, med drugim vse bolj tudi takšnih človeškega izvora.
Na voljo pa imaš tudi posnetek za lažjo predstavo : http://festyy.com/w1YK1J