Voki-toki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Voki-toki, znano tudi kot radiotelefon, je ročni, prenosni, dvosmerni radijski oddajnik. Za njegov razvoj med drugo svetovno vojno so zaslužni Donald Hings, radijski inženir Alfred J. Gross, Henryk Magnuski in inženirska ekipa v Motoroli. Prvič so se uporabljali za pehoto, podobni modeli so bili ustvarjeni za poljsko artilerijo in tankovske enote, po vojni pa so se voki-tokiji razširili na javno varnost in sčasoma na komercialna in gradbena dela.
Tipični voki-tokiji spominjajo na telefonsko slušalko, na enem koncu je vgrajen zvočnik, na drugem pa mikrofon (v nekaterih napravah je zvočnik tudi mikrofon) in antena, nameščena na vrhu enote. Držijo se obraza za pogovor. Voki-toki je poldupleksna komunikacijska naprava. Več voki-tokijev uporablja en sam radijski kanal in naenkrat lahko oddaja samo en radio na kanalu, čeprav lahko posluša poljubno število. Oddajnik je običajno v načinu sprejema; ko uporabnik želi govoriti, mora pritisniti gumb "Pritisni in govori" (PTT), ki izklopi sprejemnik in vklopi oddajnik. Manjše različice te naprave so zelo priljubljene tudi med majhnimi otroki.