Vjekoslav Luburić
From Wikipedia, the free encyclopedia
Vjekoslav Luburić, hrvaški ustaški uradnik in general * 6. marec 1914 Humac, Avstro-Ogrska † 20. april 1969 Carcaixment, Španija.
Vjekoslav Luburić | |
---|---|
Vzdevek | Maks |
Rojstvo | 6. marec 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) Ljubuški[d] |
Smrt | 20. april 1969({{padleft:1969|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (55 let) Carcaixent[d], frankistična Španija |
Pripadnost | Neodvisna država Hrvaška |
Rod/ | UNS - Ustaška nadzorna služba; (1941–1943) RAVSIGUR - Ravnateljstvo za javni red i sigurnost (1943–1945) Hrvaško domobranstvo (II.sv.vojna) (1941–1942) Oborožene sile NDH (1944–1945) |
Aktivna leta | 1929–1945 |
Čin | General |
Poveljstva | UNS, Urad III 9. pešadijski regiment (Hrvaški domobranci) Hrvaške oborožene sile (Maj1945) |
Oboroženi konflikti | Druga svetovna vojna v Jugoslaviji |
Zakonec |
Isabela Hernaiz
(por. 1953–1957) |
Med večino druge svetovne vojne je vodil sistem koncentracijskih taborišč v Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Luburić je tudi osebno nadzoroval in vodil tedanje genocide Srbov, Judov in Romov v NDH.
Luburić se je leta 1931 pridružil ustaškemu gibanju Anteja Pavelića , naslednje leto zapustil Jugoslavijo in se preselil na Madžarsko. Po invaziji osi na Jugoslavijo in ustanovitvi NDH s Pavelićem na čelu se je Luburić vrnil na Balkan. Konec junija 1941 so Luburića poslali v Liko, kjer je nadziral vrsto pobojev Srbov, ki so bili casus belli za srbsko vstajo. Približno v tem času je bil imenovan za vodjo urada III, oddelka ustaške nadzorne službe, kjer je bil zadolžen za nadzor razvejane mreže koncentracijskih taborišč NDH, predvsem Jasenovca, kjer je bilo med vojno pobitih približno 100.000 ljudi. Konec leta 1942 je bil Luburić imenovan za poveljnika 9. pehotnega polka hrvaškega domobranstva, a so mu, ko je enega od podrejenih ustrelil, odvzeli poveljstvo. Pod nemškim pritiskom so ga dali v hišni pripor, obdržal pa je dejanski nadzor nad ustaškimi koncentracijskimi taborišči. Avgusta 1944 je odigral vodilno vlogo pri zaroti Lorković – Vokić, ki je skušala strmoglaviti Pavelića in ga nadomestiti z zaveznikom naklonjeno vlado. Februarja 1945 je Pavelić Luburića poslal v Sarajevo, kjer je v naslednja dva meseca bil odgovoren za mučenja in poboje na stotine znanih in osumljenih komunistov. Luburić je v začetku aprila odletel nazaj v Zagreb in bil povišan v čin generala .
Maja 1945 je NDH propadla in njeno ozemlje je bilo ponovno vključeno v Jugoslavijo. Luburić se je umaknil v ozadje in vodil gverilsko vojno proti komunistom, med katero je bil hudo ranjen. Leta 1949 je emigriral v Španijo in se aktiviral v ustaških emigrantskih krogih. Leta 1955 je Luburić prekinil s Pavelićem zaradi njegove izjave, da podpira prihodnjo delitev Bosne in Hercegovine med Veliko Hrvaško in Veliko Srbijo, in ustanovil konkurenčno hrvaško nacionalistično organizacijo, znano kot hrvaški nacionalni odpor. Spor je imel za posledico veliko ogorčenost med obema; ko je Pavelić umrl leta 1959, so Luburiću prepovedali priti na pogreb. Aprila 1969 so Luburića našli umorjenega v njegovem domu, žrtev bodisi jugoslovanske tajne policije , bodisi tekmecev znotraj hrvaške emigrantske skupnosti.