Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu
From Wikipedia, the free encyclopedia
Solun je bil drugo največje mesto v Vzhodnem rimskem cesarstvu poleg Konstantinopla (sodobni Carigrad), imel je pomembno vlogo za krščanstvo v srednjem veku in so ga krasile impresivne stavbe. Zaradi pomena Soluna v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju je v mestu več paleokrščanskih spomenikov, ki so pomembno prispevali k razvoju bizantinske umetnosti in arhitekture po vsem Bizantinskem cesarstvu in Srbiji. Razvoj cesarske bizantinske arhitekture in blaginja Soluna gresta z roko v roki, zlasti v prvih letih cesarstva, ko je mesto še naprej cvetelo. Kljub zavzetju Soluna s strani Osmanskega cesarstva leta 1430, krščanski spomeniki niso bili uničeni in popotniki, kot sta Paul Lucas in Abdulmedžid I., dokumentirajo bogastvo mesta s krščanskimi spomeniki v času osmanskega nadzora nad mestom.
Unescova svetovna dediščina | |
---|---|
Lega | Občina Solun, Grčija |
Koordinati | Koordinati: Manjka latituda |
Površina | 5,33 ha |
Vključuje | Bizantinsko kopališče Cerkev Kristusa Odrešenika Cerkev preroka Elije Cerkev sv. Nikolaja Orfanosa, Solun Cerkev svetega Pantelejmona Samostan Vlatades Cerkev Ahejropoeta Cerkev svete Katarine Cerkev svetega Demetrija v Solunu Cerkev svetih Apostolov Galerijeva vrata in Rotunda v Solunu Hagija Sofija Mestno obzidje Soluna Panagia Halkeon Samostan Latomu |
Kriterij | Kulturni: (i), (ii), (iv)[1] |
Referenca | 456 |
Vpis | 1988 (12. zasedanje) |
Leta 1988 je bilo petnajst spomenikov v Solunu uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine pod imenom Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu:[2][3]