Solarna konstanta
From Wikipedia, the free encyclopedia
Solárna konstánta je gostota svetlobnega toka Sončevega elektromagnetnega sevanja (izsev (svetlobni tok) na enoto površine), merjena na zunanjem robu Zemljinega ozračja v ravnini pravokotni na sevanje, na razdalji 1 astronomske enote. Solarna konstanta vsebuje vse Sončevo sevanje, ne le vidno svetlobo. S sateliti izmerjena srednja vrednost je:
Prek leta se spreminja za približno 6,9 %, od 1412 W/m2 zgodaj januarja (za +3,3 % v prisončju) do 1321 W/m2 zgodaj julija (za -3,4 % v odsončju), zaradi spreminjanja Zemljine razdalje do Sonca. Tudi v dolgem časovnem obdobju solarna konstanta ni konstanta (glej Sončeva dejavnost).
![Thumb image](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/b5/Solar_radiation_Langley_1903.png/200px-Solar_radiation_Langley_1903.png)
Solarno konstanto je leta 1884 poskušal izmeriti Langley z Mount Whitneyja v Skalnem gorovju v Kaliforniji. Vrednosti je odbiral skozi ves dan, s čimer je poskušal odstraniti absorpcijo svetlobe v ozračju. Izmeril je nepravilno vrednost 2903 W/m2, verjetno zaradi napake pri računanju. Med letoma 1902 in 1957 so Abbot in drugi na različnih nadmorskih višinah našli vrednosti od 1322 do 1465 W/m2. Abbot je pokazal, da Langleyjevi popravki niso bili pravilno vzeti, in je bila njegova vrednost med 1318 in 1548 W/m2.
Solarna konstanta da vrednost za Sončev izsev:
kjer je astronomska enota, srednja razdalja Zemlje od Sonca.