Samostan Šaolin
budistični samostan v provinci Henan na Kitajskem; rojstni kraj čanskega budizma in šaolinskega kung fuja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Samostan Šaolin (少林寺; shǎolínsì), znan tudi kot tempelj Šaolin, je priznana samostanska ustanova, priznana kot rojstni kraj čan budizma in zibelka šaolinskega kung fuja. Stoji ob vznožju vrha Vuru v gorovju Songšan v okrožju Dengfeng v provinci Henan na Kitajskem. Ime odraža njegovo lokacijo v starodavnem gozdičku (林; lín) gore Šaoši, v zaledju gorovja Songšan.[lower-roman 1] Gora Song je zasedala vidno mesto med kitajskimi svetimi gorami že v 1. stoletju pred našim štetjem, ko je bila razglasil za enega od petih svetih vrhov (五岳; wǔyuè).[1] Stoji približno 48 km jugovzhodno od Luojanga, nekdanje prestolnice dinastije Severni Vei (386–534), in 72 km jugozahodno od Džengdžova, sodobne prestolnice province Henan.[2]
Samostan Šaolin | |
---|---|
少林寺 | |
Dvorana Mahavira, glavna samostansta stavba, 2006 | |
Religija | |
Pripadnost | Čan budizem |
Status | aktiven |
Lega | |
Kraj | Dengfeng, Džengdžhou, Henan, Kitajska |
Koordinati | 34°30′29″N 112°56′07″E |
Arhitektura | |
Vrsta arhitekture | Kitajska arhitektura |
Ustanovljeno | 495 |
Spletna stran | |
shaolin.org.cn | |
Unescova svetovna dediščina | |
Del | Historic Monuments of Dengfeng in "The Centre of Heaven and Earth" Zgodovinski spomeniki Dengfenga v Centru Nebes in Zemlje |
Kriterij |
|
Referenca | 1305-005 |
Vpis | 2010 (34. zasedanje) |
Samostan Šaolin | |||||||||||||||||||||||||||
![]() samostan Šaolin v kitajščini | |||||||||||||||||||||||||||
Kitajsko | 少林寺 | ||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Dobesedni pomen | 'Tempelj gozdov gore Šao[ši]' | ||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||
Batuo se je kot prvi šaolinski opat posvetil prevajanju budističnih svetih spisov in pridiganju doktrin stotinam svojih privržencev. Po legendi je Bodhidarma, 28. patriarh mahajanskega budizma v Indiji, prispel v tempelj Šaolin leta 527. Devet let je preživel v meditaciji v jami na vrhu Vuru in začel kitajsko tradicijo Čan v templju Šaolin. Nato je bil Bodhidarma počaščen kot prvi patriarh čan budizma.
Zgodovinski arhitekturni kompleks templja, ki izstopa po svoji veliki estetski vrednosti in globokih kulturnih konotacijah, je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Poleg svojega prispevka k razvoju kitajskega budizma, pa tudi zaradi svoje zgodovinske, kulturne in umetniške dediščine, je tempelj znan po svoji tradiciji borilnih veščin. Šaolinski menihi so bili predani raziskovanju, ustvarjanju ter nenehnemu razvoju in izpopolnjevanju šaolinskega kung fuja.
Glavni stebri šaolinske kulture so čan budizem (禅; chán), borilne veščine (武; wǔ), budistična umetnost (艺; yì) in tradicionalna kitajska medicina (医; yī). Ta kulturna dediščina, ki še vedno predstavlja vsakdanje tempeljsko življenje, predstavlja kitajsko civilizacijo. Veliko število uglednih ljudi, uglednih menihov, budističnih učencev in mnogih drugih obišče tempelj, roma in organizira kulturne izmenjave. Poleg tega se je zaradi dela uradnih šaolinskih čezmorskih kulturnih centrov in tujih učencev šaolinska kultura razširila po vsem svetu kot značilen simbol kitajske kulture in sredstvo tuje kulturne izmenjave.