Ionizirajoče sevanje
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ionizirajoče sevanje zajema osnovne ali jedrske delce ali elektromagnetno valovanje, ki ima dovolj visoko energijo za ionizacijo atomov ali molekul. V primeru, da delec oz. valovanje nima dovolj visoke energije za ionizacijo, govorimo o neionizirajočem sevanju; tako je pojav v danem primeru neodvisen od števila delcev.
Primeri ionizacijskih delcev so delci alfa, delci beta in nevtroni. Sposobnost elekromagnetnega valovanja oz. fotonov je odvisna od valovne dolžine: valovanje krajše valovne dolžine, kot so ultravijolična svetloba, rentgenski žarki in žarki gama lahko ionizirajo. S stališča energije v splošnem ionizirajo delci oz. valovanje, ki imajo energijo nekaj elektronvoltov.
Viri ionizirajočega sevanje so npr. radioaktivni elementi, rentgenska cev ter pospeševalniki, in je prisotno v okolju. Ionizirajočega sevanja ne zaznamo s čutili. Odkrivamo ga lahko le z ustreznimi inštrumenti, kot je Geiger-Müllerjev števec, in merimo z dozimetri. V določenih primerih, kot je pojav Čerenkova in radioluminiscenca, lahko delovanje ionizirajočega sevanje na snovi sproži sekundarno oddajanje vidne svetlobe.
Izpostavljenost organizmov tovrstnemu sevanju povzroča mikroskopske poškodbe tkiv oz. celic, kritične tarče za ionizirajoče sevanje pa so encimi in DNA. Množina poškodb, ki jo sevanje povzroča, je sorazmerna količini energije, ki je zadela tkivo organizma, masi zadetega tkiva in faktorju relativne biološke učinkovitosti (RBU), ki je lastnost določene vrste sevanja. Radiacijsko dozo izrazimo z enakovredno ali ekvivalentno dozo, tj. jouli na kilogram tkiva (J/kg). Enota zanjo je Sievert (Sv). Ekvivalentno dozo dobimo tako da absorbirano dozo v grayih (Gy) (Gy = J/kg) pomnožimo s faktorjem RBU. Pri višjih dozah se izpostavljenost manifestira z opeklinami kože in radiacijskim sindromom, v hujših primerih pa lahko privede do smrti. Pri nižjih dozah lahko povzroča rakasta obolenja, predvsem kožne rake, in je teratogeno.[1]
Velikost absorbirane doze od vesoljskega sevanja je odvisna predvsem od aktivnosti Sonca (Sončeve pege), nadmorske višine in geomagnetne lege kraja. Prebivalci visokogorskih naselij sprejemajo večjo dozo kot prebivalci obmorskih krajev. Celoletna doza, ki jo sprejmemo srednjeevropski prebivalci iz naravnega ozadja in kateri se ne moremo izogniti, znaša okoli 2,4 mSv.[navedi vir]