![cover image](https://wikiwandv2-19431.kxcdn.com/_next/image?url=https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/d9/RMS_Lusitania_coming_into_port%252C_possibly_in_New_York%252C_1907-13-crop.jpg/640px-RMS_Lusitania_coming_into_port%252C_possibly_in_New_York%252C_1907-13-crop.jpg&w=640&q=50)
RMS Lusitania
Britanska oceanska linijska ladja, torpedirana in potopljena med prvo svetovno vojno / From Wikipedia, the free encyclopedia
RMS Lusitania je bila britanska oceanska linijska ladja, ki jo je 7. maja 1915 torpedirala in potopila nemška podmornica U-20. Njen potop je bil glavni povod za vstop ZDA v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, dve leti pozneje, predtem pa je prišlo do številnih napadov in nemškega neomejenega bojevanja do ameriškega ladijskega prometa.
![]() RMS Lusitania pluje v pristanišče, okrog leta 1912. | |
Zgodovina | |
---|---|
![]() | |
Ime: | RMS Lusitania |
Lastnik: | Cunard Line |
Operater: | Cunard Line |
Pristanišče registra: |
![]() |
Route: | Southampton - Cobh - New York |
Naročena: | 1904 |
Ladjedelnica: | John Brown & Company, Clydebank, Škotska |
Začetek gradnje: | 17. avgust 1904 |
Splavitev: | 7. junij 1906 |
Krščena: | 7. junij 1906 |
Končana: | 22. avgust 1907 |
Izročena: | 26. avgust 1907 |
Krstna plovba: | 7. september 1907 |
V službi: | 1907 - 1915 |
Usoda: | 7. maja 1915 je ladjo ob irski obali torpedirala nemška podmornica U-20 in po torpediranju potonila 18 minut pozneje. |
Opombe: | Največja ladja med septembrom 1907 in novembrom 1907, sestrska ladja Mauretanie. |
Splošne značilnosti | |
Razred: | Lusitania |
Tonaža: | 31,550 GRT |
Dolžina: | 790 ft (240,8 m) |
Širina: | 87 ft (26,5 m) |
Gaz: | 33 ft (10,1 m) |
Krovi: | 8 |
Moč: |
|
Pogon: | Štirje trikraki propelerji |
Hitrost: | 24 kn (44 km/h; 28 mph) (potovalna) |
Zmogljivost: |
napaka v seznamu: mixed text and list (pomoč)
|
Posadka: | 802 |
Opombe: | Prva ladja družbe Cunard Line z štirimi dimniki |
Lusitania je osvojila modri trak za najhitrejše prečkanje Atlantika, za kratek čas pa je bila največja in najhitrejša potniška ladja na svetu, tri mesece pred prihodom njene sestrske ladje RMS Mauretania. Obe ladji sta bili v lasti družbe Cunard Line. Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 v ladjedelnici John Brow & Company. Ladja se je potopila na svoji 202 plovbi čez Atlantik.
Nemške ladje so bile v zgodnjem 20. stoletju agresivni tekmeci za čezatlantske potnike, družba Cunard Line pa se je odzvala tako, da jih je poskušala premagati po hitrosti, velikosti in luksuzu. Družba je dobila pomoč Admiralitete za gradnjo Lusitanie, saj je razumela, da bo ladja v času vojne na voljo za prevoz vojaških enot.
Tako sta bili Lusitania in Mauretania opremljeni z novimi revociunalnimi turbinskimi motorji, ki so jima omogočili hitrost plovbe do 25 vozlov (46 km/29; mph). Zagotavljali sta 50 odstotkov več prostora za potnike, kot na katerih drugih ladjah. Prvi razred je bil znan, po svojem velikem razkošju.
Kraljeva mornarica je na začetku prve svetovne vojne blokirala Nemčijo: Združeno Kraljestvo je jeseni 1914 celo Severno morje razglasilo za vojno območje. Spomladi 1915 je bil ves uvoz hrane v Nemčijo prepovedan. RMS Lusitania je 1. maja 1915 izplula iz New Yorka proti Liverpoolu v Združenem Kraljestvu medtem, ko je v Atlantiku prevladovala nevarna nemška podmornica U-20. Nemčija je morje okrog Združenega Kraljestva razglasila za vojno območje, nemško veleposlaništvo v ZDA pa je natiskalo časopisne oglase, ki so opozarjali na nevarnost plovbe z Lusitanio.
Popoldne 7. maja 1915 je nemška podmornica U-20 18 kilometrov južno od Irske obale in znotraj napovedanega vojnega območja torpedirala Lusitanio. Druga notranja eksplozija je ladjo potopila v 18 minutah pri čemer je umrlo 1.198 ljudi, preživelo pa 765. Lusitania je bila tretja največja ladja, izgubljena v prvi svetovni vojni, prva je bila HMHS Britannic in druga SS Justicia.
Nemci so povedali, da so Lusitanio obravnavali, kot vojaško ladjo, saj je skrivno prevažala velike količine strelnega orožja in trdili so, da so britanske trgovske ladje kršile pravila plovbe že v začetku vojne. Mednarodno priznana križarska plovila so do decembra 1915 zastarela. Nemci so skozi trdili, da je Lusitania redno prevažala vojno strelivo: delovala je pod nadzorom Admiralitete; njena indentiteta je bila prikrita. Trdili so, da je bila nevtralno plovilo v razglašenem vojnem območju z ukazom, da se izogne zajemanju in zagonu nemškim podmornicam.
Vendar ladja ni bila obrožena za boj, toda je prevažala na tisoče civilnih potnikov, britanska vlada pa je obtožila Nemce, da so kršili križarska pravila. Potopitev je v ZDA povzročila številne proteste, saj je bilo med mrtvimi 128 američanov. Potopitev je ZDA javno prevsmerila proti Nemčiji in vstopila v vojno skoraj dve leti pozneje. Po koncu vojne so zaporedne britanske vlade trdile, da na krovu Lusitanie ni bilo streliva, nemci pa so povedali, da ladjo niso obravnavali, kot vojaško ladjo. Leta 1982 je vodja ameriškega oddelka britanskega zunanjega ministrstva končno priznal, da je v razbitini velika količina orožja od katerega je nekaj zelo nevarnega in predstavlja varnostno tveganje za reševalne ekipe.