Puška
From Wikipedia, the free encyclopedia
Puška je podskupina dolgocevnega ročnega strelnega orožja.
Puška je cevno ročno orožje, namenjeno izstreljevanju (krogel, nabojev) ali podobnih izstrelkov. Izstrelek je lahko trden, tekoč, plinast ali pa v obliki energije. Lahko se prosto giblje kot izstrelek, ki zapusti cev ali pa je vezan na orožje, kot na primer harpuna ali pa sonde pri električnem paralizatorju. Do izstrelitve pride zaradi sproščanja določene energije, ki pa je odvisna od zasnove oziroma dizajna orožja. Najpogosteje le- ta nastane zaradi povišanega tlaka plina, ki nastane ob hitrem zgorevanju pogonskega goriva (običajno smodnika) v tulcu ali pa mehansko, s potiskanjem posebnega bata v orožju. Ekspanzija plina pospešuje gibanje izstrelka po celotni dolžini cevi, dokler je le-ta ne zapusti in pridobi dovolj hitrosti za lastno pot izven cevi. Obstaja tudi druga možnost, kjer izstrelek pridobi hitrost s pomočjo elektromagnetnega polja. V tem primeru se po navadi ne uporabljajo cevi, ampak posebna vodila.
Prve naprave, ki bi jih lahko opredelili za puške, so se pojavile na Kitajskem okoli leta 1000. V 12. stoletju se je ta tehnologija razširila v preostali del Azije, v 13. stoletju pa tudi v Evropo.
Sestavni deli puške : cev, kopito, zaklep, okvir, muha (sprednji merek), kobilica (zadnji merek), sprožilec, varovalo, nabojnik, ... seveda pa je lahko na puški odvisno od tipa še marsikaj : bajonet, podložka za rame, daljnogled, ...