Pravičnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Pravíčnost je neko načelo katero naj bi predstavljalo neko pravico v kateri vsak dobi tisto kar mu pripada, vpliv imajo številna področja z različnimi stališči in perspektivami, vključno s koncepti moralne korektnosti, ki temelji na etiki, racionalnosti, zakonu, veri in pravičnosti. Zato se uporaba same besedne zveze pravičnosti razlikuje v vsaki kulturi drugače. Zgodnje teorije pravičnosti so postavili starogrški filozofi Platon v svojem delu Republika, Aristotel pa je to omenil v svoji Nikomahovi etiki. Zagovorniki teorije božjih zapovedi so dejali, da pravičnost izhaja iz Boga samega. V 1600-ih so filozofi, kot je John Locke, rekli, da pravičnost izhaja iz naravnega zakona. Teorija družbene pogodbe je dejala, da pravičnost izhaja iz medsebojnega dogovora vseh vpletenih. V 19. stoletju so utilitarni filozofi, na primer John Stuart Mill, rekli, da pravičnost temelji na najboljših rezultatih za največje možno število ljudi. Teorije distribucijske pravičnosti preučuje, kaj naj se razdeli, med kom naj se razdeli in kakšna je pravilna porazdelitev. egalitarci so rekli, da pravičnost lahko obstaja le znotraj sistema enakosti. John Rawls je s teorijo družbene pogodbe rekel, da je pravičnost in distribucijska pravičnost nekakšna oblika pravičnosti. Robert Nozick in drugi so dejali, da lastninska pravice, tudi na področju distribucijske pravičnosti in prava, povečujejo splošno stopnjo bogastva gospodarskega sistema. Zato pravijo, da je treba kaznivo dejanje kaznovati, da se zagotovi pravičnost. Tesno povezana restavrativna pravičnost je pristop k pravičnosti, ki se osredotoča na občutke, potrebe,zadoščanje žrtve in storilca kaznivega dejanja.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |