Pesniški jezik
From Wikipedia, the free encyclopedia
Pesniški jezik se imenuje tudi umetnostni jezik in je kot jezikovna zvrst, v kateri izstopa poetična funkcija, uporabljen v literarnih delih. Pesniški jezik naj bi bil najustvarjalnejša in najizvirnejša jezikovna zvrst, oblikovana na podlagi potujitve avtomatiziranih besed in vzorcev praktičnega jezika. V pesniškem jeziku so celo zaželeni pomenski premiki, konotacije, večpomenskost, slovnične nepravilnosti, odkloni od splošne jezikovne rabe, zapletene in teže razumljive strukture, velika zgoščenost, ujemanja med različnimi jezikovnimi ravninami, avtoreferencialnost, prestavljanje etičnih in spoznavnih norm, približevanje mitološkemu mišljenju, imaginaciji in telesnim impulzom. V ruskem formalizmu in praškem lingvističnem krožku se je razvilo pojmovanje, da literatura temelji na posebni jezikovni zvrsti. To je sporno, ker literarna besedila zajemajo iz različnih jezikovnih zvrsti, malo pa je prvin, ki bi bile značilne samo za literaturo. Uporabniki jezika na podlagi svoje jezikovne zmožnosti ob stiku z literarnim besedilom precej hitro ugotovijo, da gre pri le-tem za diskurz, ki se razlikuje od drugih jezikovnih zvrsti.
S pesniškim jezikom pisatelji in pesniki dosegajo umetniško obliko svojih spisov. Prevajanje pesmi je zapleteno, saj mora prevajalec dobro poznati tudi oba pesniška jezika, posebno tisti način izražanja, ki ga uporablja izvirnik. Vsak pesniški jezik je namreč vedno obarvan z besedami v prenesenem smislu ali nenavadno uporabljenimi izrazi. To so retorične figure, ki zaradi številčnosti in različnosti otežujejo prevod. Te figure se sicer pogosto uporabljajo tudi v vsakdanjem pogovornem jeziku, a so že tako udomačene, da jih po navadi ne opazimo.