From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Gregor XIV. (rojen kot Niccolò Sfondrati), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 11. februar 1535, Somma Lombardo (Vojvodina Milan, danes: Italija); † 16. oktober 1591 Rim (Papeška država danes: Italija)
Gregor XIV. | |
---|---|
Izvoljen | 5. december 1590 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 8. december 1590 (posvečen, ustoličen in kronan) |
Konec papeževanja | 16. oktober 1591 (10 mesecev, 11 dni) |
Predhodnik | Urban VII. |
Naslednik | Inocenc IX. |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | 1551 |
Škofovsko posvečenje | 13. marec 1564 posvečevalec sveti Karel Boromejski |
Povzdignjen v kardinala | 12. december 1583 imenoval Gregor XIII. |
Položaj | 229. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Niccolò Sfondrati 11. februar 1535[1] Somma Lombardo[d], Vojvodina Milano, Sveto rimsko cesarstvo |
Smrt | 16. oktober 1591[2][3][1] (56 let) ali 15. oktober 1591[4] (56 let) Rim, Papeška država[5] |
Pokopan | Bazilika svetega Petra, Vatikan |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Francesco Sfondrati (1493-1550, pravnik in senator) Anna Visconti (1488-1543, plemkinja) |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Univerza v Perugii Univerza v Padovi |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Gregor Catholic-hierarchy.org |
Nikolajev očeta Francesco Sfondrati (tudi Sfondrato - 1493-1550) je bil milanski senator pri Francescu Sforzu in pravnika. Njegova žena, plemkinja Ana Visconti (1488-1543), je umrla na porodu pri prvem v zgodovini znanem carskem rezu. Po njeni smrti je imenoval Frančiška Pavel III. 1544 za kardinala. Sin Nikolaj se je rodil 11. februarja 1535 v kraju Somma Lombardo (tudi: Somma Lombarda) v Milanski vojvodini, danes Italija. Pradedovski grad predstavlja tudi danes izredno očarljvo znamenitost. Študiral je na univerzah v Perugii in Padovi, doktoriral pa iz obojnega prava na Univerzi v Paviji. Po očetovi smrti 1550 ga je Filip II. postavil za milanskega senatorja. Za duhovnika je bil posvečen 1551; 12. marca 1560 je postal škof v Cremoni. Nekaj mesecev po vrnitvi s koncila je sklical prvo škofijsko sinodo po določilih Tridentinskega koncila za 5. do 6. junij 1564.
Delo na vesoljnem cerkvenem zboru je bilo za mladega škofa ugodna priložnost, da se izkaže pred papežem, kardinali in zlasti pred Karlom Boromejskim v smislu povišanja v kardinalstvo; v tem ga je podpiral brat Paolo, takrat živeč v Rimu. V začetku je njegovo delo vzbujalo upanje na uspeh; zaradi hudega nasprotovanja spomladi 1562 glede obveznega škofovega bivanja v domači škofiji mu je škrlat ušel. Sfondrati je dejal bratu: »Resnica v Božji službi ima prednost pred katerimkoli mojim osebnim ozirom«.[6] Zagovarjal je namreč obveznost rezidence v nasprotju z Rimsko kurijo kot Božjo zapoved; oni pa so menili, da to izhaja iz papeške oblasti. Ravnal pa je modro: izogibal se je prepirov in njegovega dela na koncilu niso več kaj dosti upoštevali. Ko je torej sodeloval na koncilskih sejah 1561-1563, se je kljub hudim nasprotovanjem urpešno zavzemal za dosledno prepoved uživanja več nadarbin hkrati.[7]
Za kardinala-duhovnika pri Santa Cecilia ga je imenoval šele Gregor XIII. 12. decembra 1583.
Od svoje mladosti je bil mož pobožnosti in mrtvičenja. Pred vstopom v cerkveno službo je bil stalen tovariš svetega Karla Boromejskega; ko je pa postal kardinal, je bil pristen prijatelj svetega Filipa Nerija, čigar svetniško življenje je želel posnemati. Tudi sam je bil pravi asket; ljudje so ga spoštovali kot svetniškega moža.[8]
Že med kratko boleznijo Urbana VII. so se začela posvetovanja o volitvah naslednika, ne brez španskega vpliva; med drugimi je računal na izvolitev tudi škrlatnik Simoncelli, v čigar prid naj bi nastale znamenite Malahijeve prerokbe o papežih. On je bil glede volitev najbolj izkušen, saj je bil navzoč že na šestih konklavih.
Glede na nekatera poročila je bil najresnejši kandidat Sfondrato, ker je imel najmanj sovražnikov; bil pa je komaj 55-leten. Večno mesto v tem času ni doživljalo hujših pretesov, le ponoven nastop okoliških tolp, ki jih je Sikst V. komaj uspel ukrotiti, je vzbujal zaskrbljenost. Kardinalski zbor je zato najel tisoč vojakov za zavarovanje mestnih stražnih stolpov. Dejstvo, da so vstopili v konklave skoraj isti kardinali kot pri prejšnjem, je dajalo upanje, da bodo volitve hitro končane, a se je zgodilo ravno nasprotno: zelo so se zavlekle. 6. oktobra so se vrata za škrlatniki zaprla: vstopilo je 53 kardinalov, a iz različnih razlogov jih je manjkalo 12. Sredi novembra so začele okoli Rima razsajati tolpe, španska stranka pa se je odločila za Paleotta, ki je dobil 4. decembra 33 glasov in so mu manjkali le še trije. Ponoči pa je nastopil preobrat: 5. decembra zgodaj zjutraj so per acclamtionem izvolili Sfondrata za novega papeža. Iz hvaležnosti, da ga je Gregor XIII. izmenoval za kardinala, si je nadel ime Gregor XIV.[9][10]
Po najkrajšem pontifikatu v zgodovini in nenadni smrti za malarijo Urbana VII. dne 27. septembra 1590 se je torej konklave zavlekel čez 2 meseca in iz njega izšel Nikolaj Sfondrati; 8. decembra 1590 je bil ustoličen in kronan kot 229 papež in 137. vladar Papeške države. Novi papež si ni želel tiare. Kardinal Montalto, ki je na predvečer prišel v njegovo sobico, da bi ga obvestil, da se kardinalski zbor strinja z njegovo kandidaturo, ker ga bodo naslednji dan soglasno izvolili, ga je našel klečečega v molitvi pred razpelom. Ko so ga naslednjega dne res izvolili, je izbruhnil v jok in dejal kardinalom: »Bog naj vam odpusti! Kaj ste vendar storili?« Da se izvolitvi ne bi mogel ustavljati, ker ni hotel hoditi, so ga posadili na posebno nosilnico, sedia gestatoria, in ga kljub nasprotovanju odnesli med vzklikanjem ljudstva, ki mu je želelo dolgo vladanje, v vatikansko baziliko. Ta dogodek je najbrž prispeval k redni uvedbi sedia gestatoria, na kateri so potem papeže prenašali k bogoslužnim opravilom v cerkev sv. Petra vse do Pavla VI., ki je to navado 1963 odpravil. Privzel si je ime Gregor XIV.; kronan in ustoličen je bil 8. decembra, a Lateran je vzel v posest 13. decembra 1590.[11]
Gregorjevi predniki so se trudili za dosego in vzdrževanje krhkega ravnotežja med evropskimi velesilami, zlasti med katoliško Španijo in Francijo. Gregor se je popolnoma postavil zoper francoskega kralja. Kakor hitro je postal papež, je krepko podprl „francosko zvezo” zoper Henrika Navarskega, ki ga je že Sikst V. 1585 razglasil za heretika-hugenota in s tem izključil od možnosti nasledstva, kajti francosko ljudstvo je bilo večinsko katoliško in je k uporu spodbujal tudi Francoze. Henrik je razglasil 4. avgusta 1589, da hoče postati katoličan in zaščititi katoliško vero v Franciji, vendar svoje obljube do nastopa Gregorja XIV. 5. decembra 1590 še ni izpolnil niti ni dajal upanja na kaj takega v prihodnosti. Papeža je pri vojaških naporih za Henrikovo strmoglavljenje podpiral tudi Filip II.. Papež je v svoji buli pariški sinodi z dne 1. marca 1591 Henrika ponovno izobčil ter razrešil podložnike pokorščine heretičnemu kralju, zoper katerega je poslal svojega nečaka Ercola Sfondratija na čelu vojske, vendar mu vojna sreča ni bila mila; v svojem ravnanju je le-ta bil nespreten in svojeglav, da je bilo dejanje obsojeno na neuspeh, ki ga papež ni doživel, ker je medtem že umrl.[12]
Življenjepisci omenjajo nenavadno osebnostno potezo Gregorja XIV: imel je živčno nagnjenje k smehu, ki ga je včasih hudo obvladal; tako ga je bilo mogoče opaziti celo med kronanjem. Kmalu po izvolitvi je papež hudo zbolel. Ko je 1591 čutil, da bo umrl, se je dal prenesti v Beneško palačo (=Palazzetto Venezia) v upanju, da si bo opomogel. Visoka lesena ograja je utišala hrup – vendar mu mir ni več pomagal.
Campana poroča, da so za ublažitev bolečin bolniku drobili v prah drage kamne in mu jih dajali. Muratori[18] pripominja: »Ta dobri papež je bil tedaj obkrožen z neumnimi zdravnki ali grešnimi ministri.« Papež je kmalu podlegel močnim bolečinam in umrl v Rimu, dne 16. oktobra 1591, zaradi ledvičnih težav oziroma ledvičnega kamna, ki je bil težak 70 gramov.
Pokopali so ga v Vatikanu, v Baziliki sv. Petra, proti sredini Gregorijanske kapele, blizu Gregorja XIII., v grob čisto brez okrasov.[19][20]
Nagrobni spomenik Gregorja XIV. je eden najmanj obdelanih v Baziliki in obstoji iz niše postavljene v zidu, s preprostim sarkofagom spodaj in s posvetilnim napisom. Della Porta je napravil načrt in napis,[21] a kip je napravil Breški.[22][23]
Papežev grb, ki ga podpirata angela, krona obok; dva druga grba in ženski osebi sta ob strani: vera (levo) in veda ali pravica (desno); pravokotna polja krasijo enobarvne freske. Papež ni dobil spomenika, ker ni bil priljubljen med ljudstvom, ko je zaradi vojskovanja izpraznil cerkveno blagajno, kar je pripeljalo do lakote. Opaziti je mogoče nenavaden napis XIIII namesto XIV, ker gre za že uporabljeni nagrobnik Gregorja XIII., ki so ga malo preuredili za novega lastnika.[24]
V času sedisvakance – ki je sledila smrti Urbana VII. – so po vsej verjetnosti nastale znamenite Malahijeve prerokbe, ki jih je potem benediktinec Wion (1554-1610) v svojem delu Lignum vitae, zbirki legend, objavil 1595. Namen prerokb, ki podajajo v 111 oziroma 112 kratkih reklih značilnosti papežev od Celestina II. (1143-1144) pa vse do zadnjega papeža, je prav tako nejasen kot tudi osebnost izdajatelja. Pred seboj imamo pač ponaredek, ki nima s svetim Malahijom, nadškofom v Armaghu, nobene zveze.[27] Razpon mnenj o tem delu je tako različen, da se giblje od popolnega zavračanja, prek večjega ali manjšega sprejemanja, pa vse do mnenja, da gre le za duhovito šalo svetega Filipa Nerija (1515–1595), ki je umrl ravno v letu prve objave prerokb.
Malahijeva prerokba pravi o papežu Gregorju XIV., da izhaja Iz starosti mesta oziroma Iz starega mesta; (latinsko Ex antiquitate Urbis; angleško Of the antiquity of the city / From the old city).
Avtor prerokb je utegnil namigniti, da je za naslednika Urbana VII. določen kardinal Simoncelli, ki je bil rodom iz Orvieta – a temu mestu pravijo po latinsko Urbs vetus, tj. Staro mesto.[34]
Za papeža vendarle ni bil izvoljen Simoncelli, ampak Sfondrati, ki si je privzel ime Gregor XIV. Zagovorniki prerokb so to poskušali tudi to uskladiti s prerokbo z opombo, da je bil oče Gregorja XIV. senator starega mesta Milana, in da tudi beseda "senator" izhaja iz latinske besede senex, kar pomeni starec, ali pa, da je Milano tisto "staro mesto", saj je bilo utemeljeno že okoli 400 pr. n. št. Prerok do 1590 ni poznal kakih ohlapnih posploševanj, kar se mu je pozneje primerilo.[35][36]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.