zgodbe, knjige, revije in pesmi, ki so namenjene predvsem otrokom From Wikipedia, the free encyclopedia
Otroška književnost je del mladinske književnosti, ki po tematiki in obliki ustreza starostni dobi otrok približno med 3. in 14. letom. Že od Platona dalje se je drži vzgojni namen. Od literature za odrasle jo ločuje didaktičnost in iz nje izhajajoča utilitarnost.
Večina psihologov meni, da je otroštvo razvojna doba mladega človeka od rojstva do pubertete. Nekateri od njih so razdelili življenjsko dobo otroštva na štiri razdobja: prvo otroštvo (prvi dve leti življenja); zgodnje otroštvo (od drugega do šestega leta); srednje otroštvo (od šestega do devetega leta); pozno otroštvo (od devetega leta do pubertete).
V preteklosti je bila otroška književnost povezana z vzgojno funkcijo, tj. možnostjo oblikovanja bralčevih vrednostnih stališč. Otroka so do konca 18. stoletja dojemali kot nedokončanega in nepopolnega odraslega človeka; v romantiki pa se je prvič porodilo razumevanje za različnost otrokove duševnosti od duševnosti odraslega (motivi so bili povezani z otrokovim mestom v družini in družbi, izkoriščanjem otroškega dela in pomanjkljivo skrbnostjo). Danes se vzgojne funkcije ne izpostavlja več kot najpomembnejše, literatura pa izhaja iz besedilotvornih postopkov, ki so blizu otroškemu dojemanju stvarnosti (igra, ustvarjanje nenavadnih »narobe« svetov.
Posebna vrsta književnosti je v drugih kulturah poznana kot children's literature (ang.), litterature enfantine (fr.), letteratura infantile (it.), детская литература (rus.), dječja književnost (hrv.), književnost za decu (srb.), Kinder- und Jugendliteratur (nem.).
Na slovensko-hrvaškem območju prevladuje zveza mladinska književnost, na preostalem južnoslovanskem pa otroška književnost. Raba sintagem v Sloveniji dokazuje, da je stik s strokovno Evropo potekal po nemškem jezikovnem mediju. Pri slednjem se upošteva zgodovinski vidik – to pomeni, da je do začetnega oblikovanja nemškega umetnega slovstva prišlo iz pedagoško-vzgojnih intenc, upoštevati pa je bilo treba tudi relativno nerazvitost stroke (umanjkanje relativnih raziskav o dejanskem berivu mladine).
Mladinska književnost ima kot zbirni pojem za vsa besedila, namenjena bralcu, ki ni starejši od 18 let, dve podpomenki: to sta otroška književnost in mladinska književnost v ožjem pomenu (v slednjo, t. i. najstniško književnost se uvrščajo dela, napisana posebej za mladino; dela, ki so bila napisana kot nemladinska književnost, a so v procesu recepcije postala mladinska ter priredbe in predelave del). Otroška in najstniška književnost se med seboj razlikujeta po različnem socialnem izkustvu bralca (model resničnosti). V besedilih so opazne naslednje razlike: dolžina besedila, vloga ilustracij, kompleksnost teme, uporaba tropov itd.
V knjigah in zgodbah za otroke nastopajo: živali, ki imajo človeške lastnosti (Mojca Pokraculja); predstavljeni so dogodki, ki se v vsakdanjem življenju ne morejo zgoditi (modifikacija žabe v princa); domišljijska bitja (strahovi, palčki, vile). Vprašanje je, kako se pojmovni svet, kakor ga prikazujejo literarna dela, sklada z resničnimi predstavami otrok o svetu.
Začetki slovenske književnosti, namenjene otrokom, segajo v obdobje reformacije, ko sta izšli Kreljeva Otročja biblija (1566) in Pohlinove Kratkočasne uganke (1788). V 17. stoletju je bila za mladino neprecenljivega pomena knjiga Komenskega Orbis sensualium pictus (Čutni svet v slikah). Komensky je kot prvi prišel do prepričanja, da je treba govoriti z otrokom v njemu dostopni obliki. Do 18. stoletja so bile edine knjige, ki so jih izdajali za otroke, abecedniki in berila. Urejeni so bili po abecednem redu in podrejeni sholastični metodi za poučevanje branja. Šele v razsvetljenskem obdobju se v enciklopedičnih knjigah najde tudi drobne zabavne prigode, vsebine pravljic, basni, pesmi in druge kratke folklorne zvrsti. Takratna miselnost je poudarjala vzgojo kot pogoj za razvoj otroka. Posvetno mladinsko slovstvo v slovenskem jeziku je povezano z recepcijo nemških literarnih vzorcev – najprej razsvetljenskega vzorca iz 18. stoletja, zatem njegove bidermajerske desekularizirane različice. Najprej se je prevajalo zglede nemških vzorcev (razsvetljenske proze E.F. Rochowa, C.F. Weisseja in J.H. Campeja, začetnikov nemške posvetne mladinske književnosti); pri tem je bil nosilec moralnovzgojnega sporočila otroški glavni lik. Tudi kategorije publikacij za mladino, ki so abecednik in posvetno berivo gradile na modelu učbeniških publikacij, časopis in almanah pa na berivu za prosti čas, so bile iz nemščine. Prevzem novega modela učbeniških publikacij je omogočila terezijanska reforma osnovnega šolstva s sekuralizacijo moralnega poduka mladine. V drugi polovici 18. stoletja so nastajala dela za otroke, ki so jih predelali iz književnosti za odrasle (npr. Robinzona Crusoeja, Gulliverja, Lažnivega Kljukca). S klasicizmom je bila otroška književnost terminološko bogatejša za basen, pravljico in liriko o naravi (v ospredju so bili kultura beseda, pravila poetike in zakoni čiste lepote). V romantiki so se otroci vseh narodov postopoma seznanili z narodnimi epi (Odiseja, Iliada), zgodovinskimi spevi, bilinami, junaškimi pesmimi, starimi pripovedkami, ljudskimi baladami (ciklus o Robin Hoodu), srednjeveškimi epskimi legendami in dvorsko viteško tematiko. Kot ena njenih glavnih potez se je pokazalo zanimanje za ljudsko ustvarjalnost – zapisovali so ljudske pesmi, balade, pripovedke, nastajale so prve zbirke pravljic posameznih narodov. V 40. letih 19. stoletja je po nemških vzorcih začela nastajati izvirna slovenska pripovedna proza za mladino. Ta je bila po eni strani zvesti posnetek Schmidovega vzorca, po drugi pa ambicioznejša varianta kratke zgodbe, objavljena v prvem mladinskem časopisu Vedež. V tem obdobju se je kazal vpliv Vukovih idej, prišlo je do ilirskega gibanja ter slovenskega in makedonskega preporoda. Vse 19. stoletje in še čez prelom v 20. stoletje je bila prvenstvena funkcija umetnega pripovedništva in pesništva moralna vzgoja. Na eni strani se je uveljavljajo pesništvo kot pomembna literarna zvrst (Levstik: Otročje igre v Pesencah), kratka pripoved pa je vztrajala pod nadvlado didaktičnega imperativa. Po letu 1945 je v besedilnem ustvarjanju za otroke prišlo do procesa depedagogizacije – kaže se v prizadevanjih piscev po uravnoteženju etičnih prvin v literarnih besedilih s spoznavnimi in estetskimi prvinami. Izšlo je veliko spominov, dnevnikov, zapiskov, avtobiografskih pripovedi in skupinskih zbirk. Prva knjiga, kjer se prepletata pravljičnost in vojna, je Ingoličeva Udarna brigada (1946). V šestdesetih je zaznati odmik od dotedanjih pretežno pedagoško-psiholoških izhodišč in normativnega razpravljanja. Med letoma 1945-1995 pa sta prišli v ospredje realistična in pravljično-fantastična pripovedna proza.
Mladinski časopis, v prvi vrsti namenjen kmečkim otrokom, je želel funkcionirati kot prostočasno berivo mladine in hkrati kot pomožen učbeniški pripomoček za učence in učitelje. Dotikal se je moralne in verske vzgoje ter stvarnega poduka. V uredništvu (prvi urednik je bil Ivan Navratil) so si prizadevali prisluhniti »otroštvu« in ga obravnavati kot posebno življenjsko obdobje. Gre za razumevanje kategorij »otrok« in »otroštvo«, kot ju je razumevala filantropinistična teorija vzgoje, ki je hkrati propagirala spodbujanje otroške optimistične naravnanosti v vesele plati bivanja, v igro in druge sprostitvene dejavnosti. V tedanje mladinsko slovstvo je prinesel kvantitativne in kvalitativne premike: največje členjenje besedne produkcije za mladino na zvrstno-oblikovni ravni; aktiviral je pisce; sprožil je proces laicizacije piscev, ki so se doslej rekrutirali iz vrst duhovščine in uveljavil mladinskega pisatelja-učitelja posvetnega stanu. Postal pa je tudi zgled naslednjim publikacijam za mladino – časopisom Vrtec (1871–1944), Angeljček (1887–1935), Zvonček, Novi rod in Naš rod.
V večini standardnih strokovnih knjig se slikanice obravnavajo kot žanr, skupaj s pravljicami, domišljijskimi, pustolovskimi, domačijskimi in živalskimi zgodbami. A po mnenju nekaterih strokovnjakov, gre pri njej za kombinacijo vseh naštetih žanrov. Uveljavljena je tudi kot posebna zvrst otrokove prve knjige; specifični pojav, v katerem sta likovna in besedna pisava neločljivo povezani in na ta način izžarevata estetsko vrednost. Med otroške klasične slikanice se uvrščajo: J. Swift: Gulliverjeva potovanja, L. Carroll: Alica v čudežni deželi, C. Collodi: Ostržek, J. M. Barrie: Peter Pan, Ch. Perrault: Rdeča kapica, Grimm: Sneguljčiica, Tisoč in ena noč.
Ob upoštevanju teoretičnih izhodišč slovenske in širše evropske literarnovedne tradicije je mogoče vrste opredeliti na naslednji način:
Ta zvrst je motivno, tematsko in oblikovno mnogoplastna in raznovrstna. Vanjo se uvrščajo:
V to skupino se uvrščajo otroške folklorne pesmi (gibalne pesmi, izštevanke, nonsens verzi, pastirske pesmi, rajalne pesmi, rimanice, uganke, zbadljivke ali nagajivke, uspavanke itd.) in avtorske pesmi (npr. Oton Župančič: Ciciban in še kaj (1915), Niko Grafenauer: Pedenjped (1973), Tone Pavček: Čenčarija (1975), Milan Dekleva: Pesmi za lačne sanjavce (1981), Boris. A. Novak: Prebesedimo besede (1981), Bina Štampe Žmavc: Nebeške kočije (1994), Dane Zajc: Ta roža je zate (1981)).
Levstikova nagrada, nagrada večernica za najboljše izvirno leposlovno mladinsko delo, Moja najljubša knjiga, desetnica za izvirno slovensko mladinsko delo, nagrada Hinka Smrekarja, nagrada za izvirno slovensko slikanico
Ciciban (1945), Cicido (1998), Zmajček (1994), Medvedek Pu (1999), Pikapolonica (1999), Happy oz. Hepko (2000), Trobentica za vedoželjne in igrive otroke (2001), Telebajski (2001), Zvonček, revija z glasbeno prilogo za otroke (2002), računalniška revija Bim-bam (2003), Bučka (2004), Princeska (2003), Frkolin (2006), Lepe princeske (2007), Mri nevi minimulti oz. Moj novi minimulti (2007), Umko (2007) idr.
Na evropski ravni je v tej smeri zelo aktiven Arbeitskreis für Jugendliteratur s sedežem v Münchnu, na Slovenskem pa prirejajo strokovna posvetovanja predvsem Zmajeve dečje igre, festival Kurirček, Interlieber, Otrok in knjiga itd.
Pisati za odrasle ali otroke sta različna procesa. Pri otroških pravljicah, pesmih, mladinskih povestih ali romanih je treba začutiti avtorjevo sposobnost ponotranjenja, vživljanja, empatije v otrokovo samopodobo ter upoštevati omejeno jezikovno in bralsko kompetentnost. Poleg tega sta literaturi različni glede na notranjo zgradbo, morfologijo, motiviko, pripovedno perspektivo, drugačnega pripovedovalca, jezik in slog, svojevrstno logiko, zgodovino in kozmologijo. Bistvena lastnost, ki je literaturo za otroke že od nekdaj ločevala od literature za odrasle, je bila didaktičnost in iz nje izhajajoča utilitarnost. Vlado Žabot o razlogih, ki so ga prepričali, da v njegovem opusu nastajajo tudi dela za otroke pravi: »Nekje v duši sem pravzaprav še zmeraj otrok – se pravi, da sem ohranil v sebi nekaj tistega magičnega, prvinskega, torej tisto čarobno moč, ki je dana vsakemu otroku in s katero je mogoče čisto zares čarati.«
Pojem »otroška folklora« ali »folklora za otroke« je sorazmerno mlad, toda o starosti mnogih, otrokom namenjenih folklornih besedil, ni nobenega dvoma. Otroška folklora je skupek estetskih doživetij, trajno in živo bogastvo, saj se loteva vprašanj, ki človeka vznemirjajo že od davnine: kdo smo, od kod prihajamo, kaj potrebujemo za srečo. Bila je edini vir estetske vzgoje skozi ves srednji vek ter umetniška in živa protiutež okostenelim klasicističnim zvrstem, ki so predstavljale otroško branje v 18. stoletju. Svoj položaj je obdržala tudi takrat, ko je nastajala pisana umetniška književnost za otroke (začetek 19. stoletja). Poetika folklore je imela to moč, da so na osnovi folklornih nastale nove zvrsti (npr. na osnovi ljudske se je razvila umetna pravljica).
Iz proučevanj dosedanjih raziskav, povezanih s to tematiko, je razbrati, da otroško slovstveno folkloro napajajo trije viri:
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.