Oskijščina

Oskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z umbrijskim jezikom predstavlja osko-umbrijsko vejo italskih jezikov; drugo vejo tvorita latinski in faliskijski jezik.

Govorno področje oskijščine

Oskijščina
Materni jezik	Samnium, Kampanija, Lucania, Kalabrija in Abruci‎
Področje	južna in južno-srednja Italija
Obdobje	dokazano 5.–1. stoletja pr.n.št[1]
Jezikovna družina	indoevropski italski osko-umbrijski (sabelski) oskijščina
Jezikovne oznake
ISO 639-3	osc
Seznam Linguist	osc
Glottolog	osca1244
Približna porazdelitev jezikov v bronasti dobi Italije v 6. stol.pr.n.št.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Zgodovina

Oski (latinsko: Osci, gr. Opikoi), zgodnjeitalsko (indoevropsko) ljudstvo, je skupno ime vseh tistih italskih plemen, ki so živela južno od Lacija in so se naselila pretežno v Kampaniji. Uporabljali so lastno, iz etrurščine prirejeno pisavo. Ko so jih izrinili Sabeli, se je njihovo ime v Kampaniji in drugod ohranilo in sčasoma so začeli z njim imenovati zelo podoben jezik priseljencev. Ljudstva Samniti, Frentani, Kampanijci, Lukanci, Bruti, Mamertini in Apulijci so vsa govorila jezike oskijskega tipa.

V samnitskih vojnah so Rimljani strli jedro oskiške moči in proti koncu republike je izginil tudi njihov z latinščino sorodni jezik. Še najdlje se je oskijščina ohranila v okolici Pompejev, kjer so jo govorili vse do njihovega propada leta 79.

Napisi

Ohranjenih je nad 200 napisov od 4. stoletja pr. n. št. do 1. stoletja n. št., ki so napisana v oskiških narečjih. Najbolj znana sta Tabula Bantina, ki vsebuje mestne predpise, in Cippus Abellanus, pogodba o uporabi svetišča.

Primer oskijskega napisa

Cippus Abellanus

ekkum[svaí píd herieset

trííbarak[avúm tereí púd

liímítú[m] pernúm [púís

herekleís fíísnú mefi[ú

íst, ehtrad feíhúss pú[s

herekleís fíísnam amfr

et, pert víam pússtíst

paí íp íst, pústin slagím

senateís suveís tangi

núd tríbarakavúm lí

kítud. íním íúk tríba

rakkiuf pam núvlanús

tríbarakattuset íúk trí

barakkiuf íním úíttiuf

abellanúm estud. avt

púst feíhúís pús físnam am

fret, eíseí tereí nep abel

lanús nep núvlanús pídum

tríbarakattíns. avt the

savrúm púd eseí tereí íst,

pún patensíns, múíníkad ta[n

ginúd patensíns, íním píd e[íseí

thesavreí púkkapíd ee[stit

a]íttíúm alttram alttr[ús

h]erríns. avt anter slagím

a]bellanam íním núvlanam

s]úllad víú uruvú íst . edú

e]ísaí víaí mefiaí teremen

n]iú staíet.

Glej tudi

• italski jeziki
• seznam izumrlih jezikov
• seznam jezikov

Sklici

1. Oskijščina at MultiTree on the Linguist List

Viri

• Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004
• Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.
• Wiesthaler, Fran. Latinsko-slovenski slovar. KRES, Ljubljana 1999.

Zunanje povezave

- v angleščini:

• Arhivirano 2007-04-16 na Wayback Machine. Indo-European database: The Oscan language Cyril Babaev.
• Víteliú: The Languages of Ancient Italy.

- v španščini:

• Arhivirano 2007-03-19 na Wayback Machine. Linguae Imperii: Osco
• Lengua Osca Promotora Española de Lingüística.