Norveška arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Norveška arhitektura se je razvila kot odgovor na spreminjajoče se gospodarske razmere, tehnološki napredek, demografska nihanja in kulturne premike. Medtem ko so zunanji arhitekturni vplivi očitni v večini norveške arhitekture, so bile pogosto prilagojene norveškim podnebnim razmeram, vključno z: ostrimi zimami, močnimi vetrovi in na obalnih območjih s pršenjem soli.
Norveški arhitekturni trendi so tudi vzporedni s političnimi in družbenimi spremembami na [Norveška|Norveškem]] skozi stoletja. Pred vikinško dobo so se lesene konstrukcije razvile v prefinjeno plovilo, ki se kaže v elegantni in učinkoviti konstrukciji vikinških dolgih ladij. Po tem je vzpon krščanstva uvedel romansko arhitekturo v stolnicah in cerkvah z značilnimi rahlo zašiljenimi loki, banjastimi oboki, križnimi slopi, ki podpirajo oboke, in križnimi oboki; v veliki meri posledica verskega vpliva iz Anglije.
V srednjem veku je geografija narekovala razpršeno gospodarstvo in prebivalstvo. Posledično je tradicionalna norveška kmečka kultura ostala močna, Norveška pa se je od večine evropskih držav razlikovala po tem, da nikoli ni sprejela fevdalizma. To je skupaj s takojšnjo razpoložljivostjo lesa kot gradbenega materiala zagotovilo, da je bilo na Norveškem zgrajenih razmeroma malo primerov baročnih, renesančnih in rokokojskih arhitekturnih slogov, ki so jih tako pogosto gradili vladajoči razredi drugod po Evropi.
Namesto tega so ti dejavniki povzročili značilne tradicije v norveški ljudski arhitekturi, ki so se ohranile na obstoječih kmetijah v številnih norveških muzejih na prostem, ki prikazujejo stavbe od srednjega veka do 19. stoletja; vidni primeri vključujejo Norveški muzej kulturne zgodovine (Norsk Folkemuseum) v Oslu in Maihaugen v Lillehammerju ter obstoječe stavbe, ki še vedno delujejo na kmetijah, kot so tiste v dolini Heidal.
V 20. stoletju je bila za norveško arhitekturo značilna povezanost z norveško socialno politiko na eni strani in inovativnost na drugi strani. Norveški arhitekti so bili priznani za svoje delo, tako na Norveškem, kjer je arhitektura veljala za izraz socialne politike, kot zunaj Norveške, v več inovativnih projektih.[1][2]