Pokončnica

Pokônčnica ( | ) je ločilo v obliki ravne pokončne črte od osnovnice do zgornje meje visokih črk.^[1]

| Ločila
opuščaj ’ ' oklepaji ( ) [ ] { } < > uklepaj ( zaklepaj ) dvopičje : vejica , ، 、 pomišljaji ‒ – — ― tripičje … ... . . . klicaj ! pika . vezaj ‐ deljaj - ‐ = vprašaj ? narekovaji „ “ » « podpičje ; poševnica /  ⁄
Delitelji besed
presledek         interpunkt ·
Splošna tipografija
znak & (et, in) & zvezdica * afna @ leva poševnica \ krogla • kareta ^ križec † ‡ stopinja ° ponavljaj ″ -"- številski znak # dvojni opuščaj ″ tilda (vijuga) ~ podčrtaj _ navpičnica (pokončnica) | odstotek %
Redkejša tipografija
trozvezdje (asterizem) ⁂ interrobang ‽ bršljanov list ❧ romb ◊
p • p • u • z

Raba

Pokončnica se rabi kot:

• stično za ločevanje zlogov (zo|bo|zdrav|nik),^[2]
• nestično za ločevanje delov besedila (iz oblikovalskih razlogov na primer v osamosvojeni nogi dopisa namesto vejice, ki je levostično ločilo).^[3]

Dve pokončnici se uporabljata tudi kot pokončni oklepaj (| |), zlasti v matematiki ali jezikoslovju.^[4]

Sklici

1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 203.
2. ePravopis: Slovar slovenskega pravopisa 2014–, www.fran.si, dostop 28. 9. 2021.
3. Peter Weiss, 2018: Vejice pri navajanju enot poštnega naslova. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 28. 9. 2021.
4. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 50.