Ogljikova nanocevka
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ogljikova nanocevka (CNT) je cev iz ogljika s premerom, ki se običajno meri v nanometrih.[1]
Ogljikove nanocevi so zgrajene iz ene plasti grafita, ki je zvita v brezšivno cev. Ogljikove nanocevke delimo v dve kategoriji. Enostenske nanocevi (SWCNT) so zgrajene iz ene same plasti grafita (plast ima debelino premera enega C atoma). Večstenske nanocevi (MWCNT) pa so zgrajene iz več plasti grafita, ki so med seboj razporejene koaksialno ali spiralno.[1]
Ogljikove nanocevi imajo zelo zanimive fizikalne lastnosti. Postale so najmočnejši znani material. Natezno trdnost imajo lahko tudi do 20-krat večjo jeklo, pri čemer imajo samo polovico gostote aluminija.[1]
Električni tok prevajajo bolje kot baker, imajo za tri velikostne rede večjo maksimalno gostoto toka. Tudi pri prevajanju toplote nimajo tekmeca.[2]
CNT so verjetno eden izmed najboljši prevodnikov elektrike, najbolj tog in trd material, ki bo kdaj obstajal. Ima podobne lastnosti toplotnega prevodnik kot diamant in z vso možnostjo kemijskih reakcij na ogljik, ki jih nudi organska kemija.[3]
Prvo omembo ogljikovih struktur, ki imajo na sredini luknjo, najdemo že leta 1958. Prave več plastne nanocevke (MWCNT) pa so odkrili šele leta 1991, kot stranski produkt pri sintezi fulerenov. Dve leti kasneje sta Sumio Iijima in Donald S. Bethune odkrila še enoplastne nanocevke. Od takrat se obseg raziskovanja teh čudovitih fizikalnih objektov eksponentno veča.
Svetovni trg ogljikovih nanocevk je bil leta 2018 ocenjen na približno 4,5 milijarde ameriških dolarjev, vendar naj bi se ta številka do leta 2026 povečala za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Predvidoma je trg nanocevk za leto 2026 ocenjen na približno 15 milijard ameriških dolarjev.[4]