Eurypterida

Eurypterida; Fosilni razpon: Ordovicij–Perm 460 - 248 mio let
	; Levo Pterygotus, desno Eurypterus iz Ernst Haeckelove Kunstformen der Natur (1904)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Arthropoda (členonožci);
Poddeblo:	Chelicerata (pipalkarji);
Razred:	Merostomata;
Red:	†Eurypterida;
Podred
	†Stylonurina Diener, 1924; †Eurypterina Burmeister, 1843

Eurypteridi (morski škorpijoni) so izumrla skupina členonožcev, sorodnih pajkovcem, ki vsebuje tudi največje znane členonožce, ki so kdarjoli živeli. So člani izumrlega reda Eurypterida (poddebla pipalkarjev) in so najbolj raznovrstni paleozoiški razred pipalkarjev.^[1] Ime Eurypterida prihaja iz grških besed eury- ki pomeni "širok" in pteron pomena "krilo"^[2] zaradi para širokih plavalnih priveskov. Eurypteridi so lovili prve znane ribe. Največji, kot je bil Jaekelopterus, je dosegal 2,5 m ali več v dolžino, vendar je bila večina vrst manjša od 20 cm. Bili so pomembni predatorji, ki so obvladovali tople plitvine tako v rekah, jezerih in morjih^[3] v obdobju od Ordovicija do Perma (460 - 248 mio let). Kljub vzdevku 'morski škorpijon' so bili le najbolj zgodnji primerki živeči v morju (kasnejši so živeli v ali pretežno sladkovodnem povodju) in niso bili pravi škorpijoni. Po teoriji so se premaknili iz slanih voda v sladkovodne v Pennsylvanijski podperiodi karbona (318 - 299 mio let). Izumrli med Permijsko–Triasnim izumrtvenim dogodkom in njihovi fosili so razširjeni praktično po vsem svetu.

Podatki na hitro Eurypterida Fosilni razpon: Ordovicij–Perm 460 - 248 mio let, Znanstvena klasifikacija ...

Zapri

Poznanih je več kot dvajset družin eurypteridov. Mogoče najbolj poznan rod eurypteridov je Eurypterus, od katerega je poznanih 18 fosilnih ostankov. Rod Eurypterus je prvi poimenoval leta 1825 zoolog James Ellsworth DeKay. Prepoznal je značilnosti členonožcev na prvem najdenem fosilu eurypterida, ki ga je našel dr. S. L. Mitchill.

Telesna zgradba

Tipični eurypterid je imel velik, ploščat, polkrožni dorzalni (zgornji) oklep (carapace), ki mu je sledil sklepni del in na koncu zašiljen, gibljiv rep, ki se je pri večini končal z bodico (Pterygotus, ki je sicer imel večji ploščat rep z najverjetneje manjšo bodico). Za glavo eurypteridov je bilo dvanajst telesnih segmentov. Ti segmenti so tvotili dorzalno in ventralno ploščo. Rep, ki je bil pri večini primerkov z bodico, je bil mogoče uporabljan za vbrizgavanje strupa (kot pri modernih škorpijonih), čeprav doslej ni dokaza, da bi bili eurypteridi strupeni. Večina eurypteridov je imela "vesla" do konca in preko dorzalnega oklepa, s katerimi so se poganjali skozi vod. Podred Stylonurina je imel 4 pare nožic za hojo namesto vesel. Mogoče so bile uporabljane tudi za kopanje ali za oboje. Spredaj je imel še dvoje klešč, podobno kot moderni raki. Druga podobnost med pradavnimi in sedanjimi členonožci pa so par sestavljenih oči in par manjših oči med večjima očema.

Veliko eurypteridov je imela velike noge, ki so jim omogočale plazenje preko morskega dna. Nekateri primerki so morda bili dvoživke, prebivajoč na kopnem vsaj del svojega življenjskga cikla in kot take zmožne dihanja v vodi in na kopnem.^[4] Predatorski členonožec, čigar sledovi^[5] so najdeni v kambrijskih sedimentih pred 510 mio leti in je med prvimi dokazi o živalih na kopnem.^[6]

Med največjimi eurypteridi so 'hibbertopteroidi', poimenovani po britanskem palaeontologu dr. Samuel Hibbertu, ki je opisal Hibbertopterus scouleri leta 1836. Fosilne sledove, ki so jih pred kratkim identificirali na Škotskem, je napravil 1,6 m dolgi Hibbertopterus.^[7] Največji dobro opisani rod morskih škorpijonov je bil Pterygotus, členonožec, velikosti krokodila. Fosili Pterygotusa so relativno pogosti, čeravno so popolni fosili redki. Z dobrima dvema metroma dolžine so bili do nedavnega največji najdeni fosilni členonožci. Fosili so bili najdeni povsod, razen na ozemlju Antarktike. Arthropleura je bil podobne dolžine. Leta 2007 so našli 46 cm dolge ščipalke, pripadajoč Jaekelopterus rhenaniae (primerke so našli in opisali že leta 1914). Po preračunu se je izkazalo, da je bil 2,5 m dolg, kar ga je naredilo za največjega členonožca vseh časov.^[8]^[9]

Povezava z dugimi skupinami

Eurypteridi so bili tradicionalno smatrani kot bližnji sorodniki ostvarjev. Nadaljnje študije so uvrstile eurypteride bliže pajkovcem.^[10] Ravno tako je prevladovalo mnenje, da so blizu škorpijonom zaradi podobnosti.^[11] Ta hipoteza je botrovala imenu morski škorpijon. Zadnji povzetek povezav med pajkovci in njihovimi sorodniki je podal Eurypterida, Xiphosura in Arachnida (pajkovci) kot tri večje skupine.^[12]

Filogeneza

Eurypterida

	Stylonurina

Eurypterina

Megalograptoidea

Eurypteroidea

Mixopteroidea

Waeringopteroidea

Adelopthalmoidea

Pterygotoidea

Hughmilleria

Herefordopterus

Slimonia

	Pterygotidae

Seznam družin in rodov

Nddružina Eurypteracea Burmeister, 1845

Hughmilleriidae Kjellesvig-Waering, 1951

Hughmilleria Sarle, 1902
Slimonia Page, 1856
Salteropterus Kjellesvig-Waering, 1951
Grossopterus Størmer, 1934
Lepidoderma Reuss, 1855
?Hastimima White, 1908

Pterygotidae Clarke & Ruedemann, 1912

Pterygotus Agassiz, 1839
Acutiramus Ruedemann, 1935
Erettopterus Salter, 1859
Jaekelopterus Brady and Poschmann, 2007

Eurypteridae Burmeister, 1845

Eurypterus De Kay, 1825
Onychopterella Størmer, 1951
Tylopterella Størmer, 1951

Carcinosomatidae Størmer, 1934

Carcinosoma Claypole, 1890

Mixopteridae Caster & Kjellesvig-Waering, 1955

Mixopterus Ruedemann, 1921

Megalograptidae Caster & Kjellesvig-Waering, 1955

Megalograptus Miller, 1874
Echinognathus Walcott, 1882

Naddružina Stylonuracea Diener, 1924

Stylonuridae Diener, 1924

Stylonurus Page, 1856
Drepanopterus Laurie, 1892
Brachyopterus Størmer, 1951
Ctenopterus Clarke & Ruedemann, 1912
Tarsopterella Størmer, 1951
Melbournopterus Caster & Kjellesvig-Waering, 1953
Campylocephalus Eichwald, 1860

Dolichopteridae Kjellesvig-Waering & Størmer, 1952

Dolichopterus Hall, 1859
Strobilopterus Ruedemann, 1955

Rhenopteridae Størmer, 1951

Rhenopterus Størmer, 1936

Mycteropidae Størmer, 1951

Mycterops Cope, 1886

Reference

[1]
Dunlop, J.A.; Penney, D.; Tetlie, O.E.; Anderson, L.I. (2008). »How many species of fossil arachnids are there?«. Journal of Arachnology. 36 (2): 267–272. ISSN 0161-8202.
[2]
Webster's New Universal Unabridged Dictionary. 2nd ed. 1979.
[3]
Hannibal, Joseph T.; Lucas, Spencer G.; Lerner, Allan J.; Chaney, Dan S. (2005). »An eurypterid (Adelophthalmus sp.) from a plant-rich lacustrine facies of Upper Pennsylvanian strata in El Cobre Canyon, New Mexico«. V Lucas, S.G.; Zeigler, K.E.; Spielmann J.A. (ur.). The Permian of Central New Mexico (PDF). New Mexico Museum of Natural History and Science Bulletin. Zv. 31. str. 34–38. {{navedi knjigo}}: |format= potrebuje |url= (pomoč)
[4]
»'Gigantic scorpion' fossil found in Fife«. BBC News. 24. april 2010.
[5]
Owen, Richard (1852). »Description of the impressions and footprints of the Protichnites from the Potsdam Sandstone of Canada«. Quarterly Journal of the Geological Society of London. 8: 214–225. doi:10.1144/GSL.JGS.1852.008.01-02.26.
[6]
Burling, Lancaster D. (1917). »Protichnites and Climactichnites. A critical study of some Cambrian trails«. American Journal of Science. 44: 387–398. doi:10.2475/ajs.s4-44.263.387.
[7]
Whyte, Martin A. (2005). »Palaeoecology: A gigantic fossil arthropod trackway«. Nature. 438 (7068): 576–576. doi:10.1038/438576a. PMID 16319874.
[8]
Braddy, Simon J.; Poschmann, Markus; Tetlie, O. Erik (2008). »Giant claw reveals the largest ever arthropod«. Biology Letters. 4 (1): 106–109. doi:10.1098/rsbl.2007.0491. PMC 2412931. PMID 18029297.
[9]
»Giant claw points to monster sea scorpion«. New Scientist. 21. november 2007.
[10]
Weygoldt, P.; Paulus, H.F. (1979). »Untersuchungen zur Morphologie, Taxonomie und Phylogenie der Chelicerata«. Zeitschrift für zoologische Systematik und Evolutionsforschung. 17 (2): 85–116, 177–200. doi:10.1111/j.1439-0469.1979.tb00694.x.
[11]
Versluys, J.; Demoll, R. (1920). »Die Verwandtschaft der Merostomata mit den Arachnida und den anderen Abteilungen der Arthropoda«. Koninklijke Akademie van Wetenschappen Amsterdam. 23: 739–765.
[12]
Shultz, Jeffrey W. (2007). »A phylogenetic analysis of the arachnid orders based on morphological characters« (PDF). Zoological Journal of the Linnean Society. 150 (2): 221–265. doi:10.1111/j.1096-3642.2007.00284.x.

Nadaljnje branje

Braddy, Simon J. (2001). »Eurypterid Palaeoecology: palaeobiological, ichnological and comparative evidence for a 'mass-moult-mate' hypothesis«. Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 172 (1–2): 115–132. doi:10.1016/S0031-0182(01)00274-7.
Ciurca, Samuel J. (1998). »The Silurian Eurypterid Fauna«. Pridobljeno 25. julija 2004.
Clarke, John M.; Rudolf, R. (1912). The Eurypterida of New York. Albany, New York: New York State Education Department.
Gupta, Neal S.; Tetlie, O. Erik; Briggs, Derek E.G.; Pancost, Richard D. (2007). »The fossilization of eurypterids: a result of molecular transformation« (PDF). Palaios. 22 (4): 439–447. doi:10.2110/palo.2006.p06-057r.^{[mrtva povezava]}
Manning, Phillip L.; Dunlop, Jason A. (1995). »The respiratory organs of eurypterids« (PDF). Palaeontology. 38 (2): 287–297. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. marca 2012. Pridobljeno 30. maja 2011.
Tetlie, O. Erik (2007). »Distribution and dispersal history of Eurypterida (Chelicerata)« (PDF). Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology. 252 (3–4): 557–574. doi:10.1016/j.palaeo.2007.05.011. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. julija 2011. Pridobljeno 30. maja 2011.
Tetlie, O. Erik; Cuggy, Michael B. (2007). »Phylogeny of the basal swimming eurypterids (Chelicerata; Eurypterida; Eurypterina)«. Journal of Systematic Palaeontology. 5: 345–356. doi:10.1017/S1477201907002131.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Eurypterida.

Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Eurypterida

[dunlop2008-1] [1]
Dunlop, J.A.; Penney, D.; Tetlie, O.E.; Anderson, L.I. (2008). »How many species of fossil arachnids are there?«. Journal of Arachnology. 36 (2): 267–272. ISSN 0161-8202.

[2] [2]
Webster's New Universal Unabridged Dictionary. 2nd ed. 1979.

[3] [3]
Hannibal, Joseph T.; Lucas, Spencer G.; Lerner, Allan J.; Chaney, Dan S. (2005). »An eurypterid (Adelophthalmus sp.) from a plant-rich lacustrine facies of Upper Pennsylvanian strata in El Cobre Canyon, New Mexico«. V Lucas, S.G.; Zeigler, K.E.; Spielmann J.A. (ur.). The Permian of Central New Mexico (PDF). New Mexico Museum of Natural History and Science Bulletin. Zv. 31. str. 34–38. {{navedi knjigo}}: |format= potrebuje |url= (pomoč)

[4] [4]
»'Gigantic scorpion' fossil found in Fife«. BBC News. 24. april 2010.

[Owen1852-5] [5]
Owen, Richard (1852). »Description of the impressions and footprints of the Protichnites from the Potsdam Sandstone of Canada«. Quarterly Journal of the Geological Society of London. 8: 214–225. doi:10.1144/GSL.JGS.1852.008.01-02.26.

[Burling1917-6] [6]
Burling, Lancaster D. (1917). »Protichnites and Climactichnites. A critical study of some Cambrian trails«. American Journal of Science. 44: 387–398. doi:10.2475/ajs.s4-44.263.387.

[7] [7]
Whyte, Martin A. (2005). »Palaeoecology: A gigantic fossil arthropod trackway«. Nature. 438 (7068): 576–576. doi:10.1038/438576a. PMID 16319874.

[8] [8]
Braddy, Simon J.; Poschmann, Markus; Tetlie, O. Erik (2008). »Giant claw reveals the largest ever arthropod«. Biology Letters. 4 (1): 106–109. doi:10.1098/rsbl.2007.0491. PMC 2412931. PMID 18029297.

[jaekelopterus-9] [9]
»Giant claw points to monster sea scorpion«. New Scientist. 21. november 2007.

[10] [10]
Weygoldt, P.; Paulus, H.F. (1979). »Untersuchungen zur Morphologie, Taxonomie und Phylogenie der Chelicerata«. Zeitschrift für zoologische Systematik und Evolutionsforschung. 17 (2): 85–116, 177–200. doi:10.1111/j.1439-0469.1979.tb00694.x.

[11] [11]
Versluys, J.; Demoll, R. (1920). »Die Verwandtschaft der Merostomata mit den Arachnida und den anderen Abteilungen der Arthropoda«. Koninklijke Akademie van Wetenschappen Amsterdam. 23: 739–765.

[12] [12]
Shultz, Jeffrey W. (2007). »A phylogenetic analysis of the arachnid orders based on morphological characters« (PDF). Zoological Journal of the Linnean Society. 150 (2): 221–265. doi:10.1111/j.1096-3642.2007.00284.x.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]