Mihail Gorbačov
zadnji voditelj Sovjetske zveze / From Wikipedia, the free encyclopedia
Mihail Sergejevič Gorbačov (rusko Михаи́л Серге́евич Горбачёв, IPA: [gərbəˈtɕof]), ruski politik in pravnik, nobelovec, * 2. marec 1931, Privolno, Stavropolski okraj, Sovjetska zveza, † 30. avgust 2022, Moskva, Rusija.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Mihail Gorbačov | |
---|---|
Predsednik Sovjetske zveze | |
Na položaju 15. marec 1990 – 25. december 1991 | |
Predhodnik | položaj ustanovljen (deloma sam kot predsednik Vrhovnega sovjeta) |
Naslednik | položaj ukinjen[lower-alpha 1] |
Generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze | |
Na položaju 11. marec 1985 – 24. avgust 1991 | |
Predhodnik | Konstantin Černenko |
Naslednik | Vladimir Ivaško (v. d.) |
Predsednik vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze | |
Na položaju 25. maj 1989 – 15. marec 1990 | |
Predhodnik | on sam kot predsednik prezidija vrhovnega sovjeta |
Predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze | |
Na položaju 1. oktober 1988 – 25. maj 1989 | |
Predhodnik | Andrej Gromiko |
Naslednik | on sam kot predsednik vrhovnega sovjeta |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 2. marec 1931({{padleft:1931|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2][…] Privolno[d], Severnokavkaški okraj[d], RSFSR, Sovjetska zveza |
Smrt | 30. avgust 2022({{padleft:2022|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[3][4] (91 let) Centralna klinična bolnica[d], Moskva, Ruska federacija[5] |
Politična stranka | KPSZ (1952–1991) ROSDP (2000–2001) SDPR (2001–2007) Zveza socialdemokratov (2007–2013) |
Zakonci |
Raisa Titarenko
(por. 1953; † 1999) |
Poklic | politik, pravoznanec, okoljevarstvenik, ekonomist, pravnik |
Podpis | |
Spletna stran | gorby.ru |
Gorbačov je bil osmi in zadnji voditelj Sovjetske zveze: med letoma 1985 in 1991 generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. Na čelu države je bil od leta 1988 do 1991 in sicer med letoma 1988 in 1989 kot predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta, med letoma 1989 in 1990 kot predsednik Vrhovnega sovjeta ter med letoma 1990 in 1991 kot predsednik ("prezident") Sovjetske zveze. Ideološko je bil Gorbačov sprva privrženec marksizma-leninizma, v začetku devetdesetih let pa se je približal socialni demokraciji.
Gorbačov se je rodil v revni kmečki družini rusko-ukrajinskega porekla. Odraščal je pod vladavino Josifa Stalina ter v mladosti na kolektivni kmetiji upravljal spravljalnike in se nato vključil v komunistično partijo, ki je takrat vodila Sovjetsko zvezo kot enostrankarsko državo v skladu s prevladujočo razlago marksistično-leninistične doktrine. Med študijem na Državni univerzi v Moskvi se je leta 1953 poročil s sošolko Raiso Titarenko in leta 1955 diplomiral iz prava. Po selitvi v Stavropol je delal v mladinski organizaciji Komsomol, po Stalinovi smrti pa je postal glasen zagovornik reform destalinizacije sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja stavropolskega regionalnega odbora, kjer je nadzoroval gradnjo velikega stavropolskega kanala. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo, kjer je postal sekretar centralnega komiteja partije, leta 1979 pa so ga vključili tudi v njen politbiro, katerega redni član je postal leta 1980. Dobri dve leti po smrti sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva je politbiro po kratkotrajnih vladavinah Jurija Andropova in Konstantina Černenka marca 1985 Gorbačova izvolil za generalnega sekretarja CK, kar je pomenilo de facto voditelja države.
Čeprav si je Gorbačov prizadeval za ohranitev sovjetske države in njenih socialističnih idealov, je, zlasti po nesreči v Černobilu leta 1986, menil, da so potrebne reforme. Umaknil je sovjetsko vojsko iz Afganistana in se udeležil vrhov in drugih srečanj s predsednikom Združenih držav Amerike Ronaldom Reaganom, na katerih si je prizadeval za omejitev jedrskega orožja in končanje hladne vojne. Njegova politika glasnosti (»odprtosti«) je omogočila večjo svobodo govora in tiska, medtem ko si je s perestrojko (»prestrukturiranjem«) prizadeval za decentralizacijo gospodarskega odločanja, kar bi povečalo njegovo učinkovitost. Njegovi ukrepi za demokratizacijo in ustanovitev izvoljenega Kongresa ljudskih poslancev so spodkopali enopartijsko državo. Gorbačov ni želel vojaško posredovati, ko so različne države vzhodnega bloka v letih 1989 in 1990 opustile marksistično-leninistično upravljanje. Ker so naraščajoča nacionalistična čustva ogrožala obstoj Sovjetske zveze, so privrženci trdega marksizma-leninizma leta 1991 proti Gorbačovu sprožili neuspešen avgustovski puč. Kmalu zatem je Sovjetska zveza proti volji Gorbačova razpadla in Gorbačov je odstopil. Po odhodu s položaja je ustanovil svojo fundacijo, postal glasen kritik ruskih predsednikov Borisa Jelcina in Vladimirja Putina ter se zavzemal za rusko socialdemokratsko gibanje. Gorbačov je umrl leta 2022 po hudi dolgotrajni bolezni.
Gorbačov, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja, je še vedno predmet polemik. Prejemnik številnih nagrad, med drugim Nobelove nagrade za mir, je bil deležen številnih pohval zaradi svoje ključne vloge pri končanju hladne vojne, uvedbi novih političnih svoboščin v Sovjetski zvezi in strpnosti do padca marksistično-leninističnih uprav v vzhodni in srednji Evropi ter ponovne združitve Nemčije. Nasprotno pa je v Rusiji pogosto deležen kritik, da je pospešil razpad Sovjetske zveze, kar je posledično privedlo do upada ruskega globalnega vpliva in gospodarskega zloma.