Machovo načelo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Machovo načelo [máhovo načélo] je v teoretični fiziki in še posebej v klasičnih gravitacijskih teorijah nejasna domneva, ki jo je prvi izrekel avstrijski fizik in filozof Ernst Mach leta 1893. Glasi se:
- »Vztrajnost poljubnega sestava je posledica medsebojnega delovanja tega sestava in ostalega Vesolja. Z drugimi besedami, vsak delec v Vesolju vpliva na vsak drug delec, oziroma oddaljena masa vpliva na bližnjo vztrajnost.«
Načelo je po Machu leta 1918 imenoval Albert Einstein. V začetku je načelo zelo vplivalo na razvoj njegove splošne teorije relativnosti. V več ozirih je načelo v splošni teoriji relativnosti resnična izjava, ker pa je tako nejasna, jo je možno izreči na več različnih načinov. Takšna načela so machovska.
Osnovno zamisel načela je pred Machom podal že irski filozof George Berkeley v svojem delu Načela človeškega znanja (The Principles of Human Knowledge) leta 1710.