Ljudsko pesništvo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ljudsko pesništvo kaže življenje v neposredni resničnosti in elementarno močni preprostosti. Strogih stilističnih in metričnih pravil ne upošteva; avtor navadno ni znan, je torej anonimno (grško ανονιμος anónimos - brezimen). Ljudsko pesništvo torej raste iz ljudstva za ljudstvo.
Ljudsko pesništvo sega v najstarejše čase. Tedaj, ko ljudstvo še ni poznalo niti pisave niti tiska, so nadarjeni posamezniki že ustvarjali slovstvena dela v verzih in prozi. Njihova imena so se sčasoma pozabila, njihova dela pa so zaradi priljubljenosti med ljudstvom ohranila in razmnožila. Prehajala so od rodu do rodu, iz kraja v kraj. Pri tem so se včasih jezikovno, včasih tudi vsebinsko spremenila. Tako so ob istem delu dostikrat nastale inačice ali variante.
Za lirske ljudske pesmi je bil poleg besedila vedno bistven tudi napev. Z napevom vred so nastale, z napevom vred so se ohranile in širile in če se je izgubil napev, se je kmalu pozabila tudi pesem. Dostikrat pa je na znani napev nastalo tudi novo besedilo.
Za razvoj in ohranitev naših ljudskih pesmi so bile ugodne patriarhalne razmere, v katerih so živeli naši predniki v preteklih stoletjih. Nudile so obilo prilik za skupno petje: pri skupnem delu ob zimskih večerih, ko so predli, trli lan, ličkali koruzo itd.; zvečer na vasi, ob raznih prilikah in praznovanjih. Z rastočo civilizacijo so pričele patriahalne razmere počasi prehajati v drugi plan, z njimi pa tudi najlepše prilike za skupno prepevanje ljudskih pesmi. V novem načinu življenja so se ljudske pesmi začele pozabljati in gubiti. Samo stari ljudje so jih še poznali in z njimi so se izgubile, če jih ni rešil za poznejše rodove kak zapisovalec. Lirska pesem je še dovolj živa in se v današnjem času navadno prepeva ob spremljavi harmonike. Epska ljudska pesem pa se je veliko bolj izgubila, v nekaterih pokrajinah že popolnoma izginila, v drugih krajih pa izumira.
Slovenska ljudska pesem je ponovno oživela med NOB. Tedaj so znani in neznani pesniki v družbeno političnih pesmih izražali ljudsko trpljenje, sovraštvo do okupatorja, hrepenenje po svobodi, vero v zmago ter tako zanosno dvigali borbeno moralo.