Kočija

Kočíja je kopensko prevozno sredstvo za navadi štirikolesno s pogonom konjske vleke, listnatimi vzmetmi (v 19. stoletju eliptične vzmeti) ali z usnjenimi jermeni za obeso. Kočije so lahko lahke, okretne in hitre ali velike in udobne. Večinoma so namenjene prevozu ljudi. Voznik kočije je kočijaž.

Izrezljana, pobarvana in pozlačena kronanjska kočija Katarine Velike (Ermitaž)

Tradicionalna amiška lahka štirikolesna in enovprežna kočija iz okrožja Lancaster, Pensilvanija, ZDA

Angleški hansom z voznikom

Vozilo, ki ni opremljeno z vzmetmi, je tovorni voz.

Zgodovina

Konjski vozovi, najdeni v keltskih grobovih kažejo, da je bilo njihovo ohišje obešeno v okvir elastično. Rimljani so v prvih stoletjih našega štetja uporabljali vzmetene vozove za kopenski prevoz. Z zatonom antičnih civilizacij so takšni načini prevozov skoraj izginili.

Potovanje z nevzmetenim vozom po netlakovanih poteh ni bilo prijetno. Zaprte kočije so se začele uporabljati v 16. stoletju. Leta 1601 so v Angliji sprejeli kratkoživ zakon, ki je moškim prepovedoval uporabo kočij. V 17. stoletju so izdelali vozila z boljšim vzmetenjem. V začetku 18. stoletja so se začela pojavljati lažja in udobnejša prevozna sredstva z nenavadnimi imeni. Izdelovalci kočij so začeli sodelovati z rezbarji, pozlačevalci, slikarji, ličarji, steklarji in tapetniki. Tako niso nastajale le družinske kočije za poroke in pogrebe, ampak tudi lahka in okretna vozila za vožnjo zaradi užitka in razkazovanja.