Zgodovina Črne gore
From Wikipedia, the free encyclopedia
Današnja Črna gora obsega ozemlje, ki je v 4. st. n. št. obsegalo skrajni jugovzhodni del rimske province Dalmacije in večji del rimske province Prevalitane. Po propadu Rimskega cesarstva so v zgodnjem srednjem veku, to ozemlje naselili Slovani in v 7. stoletju je na območju rimske province Prevalitanije, okoli Skadrskega jezera, pod oblastjo Bizantinskega cesarstva, nastala slovanska državna tvorba z imenom Duklea (Duklja), ki je bila zametek kasnejšega državno-političnega organiziranja Črnogorcev.
V Duklji, ki so jo Bizantinci imenovali Duclea Sclavorum ('slovanska Duklja') so sprva vladali knezi, imenovani arhonti (iz gr. ἄρχων = poglavar, vladar). Po letu 1042, ko je bil sklenjen sporazum o zavezništvu in prijateljstvu med bizantinskim cesarjem in Mihaelom (Mihailom), sinom kneza (arhonta) Štefana Vojislava iz rodbine Vojislavljevićev, so za to območje pričeli uporabljati izraz Zeta. S tem sporazumom je postala Zeta prva izmed balkanskih držav, ki ji je Bizanc priznal državno suverenost in neodvisnost. Naslednika kneza Štefana Vojislava, kneza Mihaela (Mihaila), pa je leta 1077 tudi papež Gregor VII. nagovoril s kraljevim nazivom rex Sclavorum, kar pomeni, da je papež Zeto smatral za samostojno kraljevino. Mihaela je nasledil njegov sin, kralj Bodin, ki je ozemlje države razširil na območje Raške, Bosne in Bolgarije. Po smrti zadnjega, štirinajstega, vladarja iz rodbine Vojislavljevićev, se je v Zeti pričelo obdobje nasledstvenih bojev, ki so trajali vse do leta 1189, ko je Zeto zasedel raški (srbski) vladar Štefan Nemanja. V srbski državi Nemanjićev je imela Zeta vse do smrti cesarja Dušana (1355) poseben položaj. Po njegovi smrti se je Zeta, pod vodstvom rodbine Balšićev, leta 1361 osamosvojila, v času vladavine rodbine Crnojevićev (1451-1499) pa je obstajala kot samostojna fevdalno-rodovna država z imenom Črna gora.
Zaradi vse močnejših in pogostejših turških napadov se je ozemlje Črne gore zmanjšalo, vladar Ivan Crnojević pa je leta 1482 kot novo državno središče izbral Cetinje, kjer je postavil dvorec in samostan. Pod pokroviteljstvom njegovega sina, Djuradja Djuraševića Crnojevića, je v Cetinju od leta 1493 delovala prva tiskarna pri južnih Slovanih, v kateri so natisnili pet verskih knjig v cirilici, med katerimi je najbolj znana knjiga Oktoih (iz gr. besede Ὀκτώηχος = osemglasnik), v kateri so zbrane pesmi o Kristusovem vstajenju. Leta 1496 je Črna gora padla pod turško oblast in bila pripojena k Skadrskemu sandžaku. Od leta 1513 je obstajala kot posebna avtonomna teritorialno-upravna enota Osmanskega cesarstva, po Kandijski vojni (1645-1669) pa si je povrnila popolno samostojnost pod rodbino Petrovićev (1697-1918), katere začetnik je bil Danilo I., ki ga je za knezoškofa ali vladiko izbral Obči črnogorski zbor. Državno vodstvo je bilo razdeljeno med cetinjske knezoškofe (vladike), obči črnogorski zbor in zbor glavarjev.