Kneževina Moldavija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kneževina Moldavija, notranje avtonomna vladavina na ozemlju med Vzhodnimi Karpati in Dnestrom, v obdobju 1360 – 1862.
Kneževina Moldavija je nastala z odcepitvijo od kraljevine Ogrske. Njen prvi veliki vladar je bil knez (hospodar) Aleksander Dobri, ki je kneževino, naseljeno s pravoslavnim prebivalstvom, notranje utrdil in zavaroval trgovsko pot po Dnestru med Poljsko in Črnim morjem. Dve generaciji za njim je pod Štefanom Velikim kneževina dosegla višek moči. Štefan ji je z neumornim bojevanjem proti osmanskim Turkom zagotovil široko prepoznavnost, ni pa uspel prepričati krščanske Evrope, da bi se vključila v boj proti Turkom, ki so vse bolj pritiskali na Balkan; tako je moral tudi Štefan nazadnje pristati na plačevanje turškega davka.
Štefanovi nasledniki niso imeli občutka za politiko in državotvornost in kneževina je vse bolj tonila v odvisnost od Turkov. Še vedno je kneze postavljal zbor moldavskih plemičev, vendar je bila odločilna potrditev Porte, ki je za svoj pristanek terjala visoko podkupnino, ki so si jo pretendenti za prestol navadno izposodili. Ko so prišli na oblast, so iz prebivalstva, poleg turškega davka, na hitro iztisnili še denar za vračilo posojila in za svojo bogatitev.
Leta 1600 je prišlo do kratkotrajne združitve treh romunskih kneževin, Vlaške, Moldavije in Transilvanije pod oblastjo vlaškega kneza Mihaela Hrabrega. Vendar poljski kralj Sigismund III. te združitve ni podprli. Na Balkan je poslal vojsko, ki je prodrla vse do Bukarešte in zamenjala vlaškega kneza. Tudi v naslednjih letih je Poljska-Litva še večkrat poskušala z vojsko prevzeti nadzor nad Moldavijo, vendar je tam po letu 1620 ponovno v celoti prevladal turški vpliv.
Ob koncu 17. stoletja je carska Rusija dobila dostop do Črnega morja in moldavski knezi so se začeli ozirati za pomočjo k po veri sorodni sosedi. Odkar se je leta 1711 moldavski hospodar Dimitrij Cantemir pridružil Petru Velikemu v boju proti Turkom, turški sultani niso več zaupali narodnim knezom in so na moldavski prestol začeli postavljati izključno člane bizantinskih rodbin iz konstantinopelske četrti Fanar, fanariote. Ti so si že prej kot prevajalci in diplomati (znali so evropske jezike) pridobili naklonjenost turškega dvora. Romuni so si zapomnili obdobje njihovega vladanja kot čas največjih zlorab oblasti in korupcije, čeprav je tudi res, da so bili med fanarioti tudi dobri vladarji, ki so stremeli po napredku in kulturi.
Po volji velikih sil, ki so pred in po napoleonskih vojnah krojile evropsko politiko, je morala Moldavija leta 1775 Habsburškemu cesarstvu prepustiti Bukovino, in leta 1812 carski Rusiji ves svoj vzhodni del, Besarabijo. Po rusko-turški vojni (1828-29) sta Moldavija in Vlaška postali ruski protektorat, ki naj bi trajal, dokler v vojni poražena Turčija zmagoviti Rusiji ne bi povrnila vojne škode. Čas ruske okupacije je kneževinama prinesel prvi kvaziustavi, ki sta bili prva dokumenta, ki sta kneževini obravnavala skupaj. Pojavile so se tudi okoliščine za ustanovitev moldavske narodne stranke, ki se je aktivno zavzemala za združitev kneževin.
Ruski protektorat se je uradno končal po ruskem poraz v krimski vojni (1856). Velike sile, zmagovalke v vojni, so Moldaviji in Vlaški odobrile sestavo ločenih narodnih skupščin, ločenih vlad in ločenih prestolov. Vendar je narodni stranki uspela kandidatura in potem tudi izvolitev istega kandidata, Aleksandra Ivana Cuze, na oba prestola (1859). Kneževini sta se tako najprej povezali v personalni uniji. Po številnih diplomatskih posvetovanjih so velike sile tri leta kasneje priznale enotno državo z nazivom »Združeni romunski kneževini«, predhodnico kraljevine Romunije.