Jožef Flavij
rimsko-judovski zgodovinar in vojskovodja (ok. 37–100) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Jožef Flavij ali Titus Flavius Josephus (grško: Φλάβιος Ἰώσηπος) (Jeruzalem, 37 - c. 100), rojen Yosef ben Matityahu (hebrejsko יוסף בן מתתיהו, Yosef ben Matityahu) [6][7] je bil rimsko-judovski zgodovinar iz prvega stoletja, ki se je rodil v Jeruzalemu - tedaj del rimske Judeje - očetu duhovniškega porekla in materi, ki je trdila kraljevsko poreklo.
Jožef Flavij | |
---|---|
Rojstvo | יוסף בן מתתיהו 37[1][2][3] Jeruzalem, Judeja[4][3] |
Smrt | 100[5] Rim[3] |
Državljanstvo | antični Rim |
Poklic | pisatelj, zgodovinar |
Pomembnejša dela |
|
Zakonci | zajeta Judinja Aleksandrijska Judinja grška Judinja iz Krete |
Otroci | Flavij Hirkan Flavij Simonid Agripa Flavij Just |
Starši | Matthias judovski plemič |
Sprva se je med prvo judovsko-rimsko vojno boril proti Rimljanom kot poveljnik judovskih sil v Galileji, dokler se ni leta 67 predal rimskim silam, ki jih je vodil Vespazijan po šesttedenskem obleganju Jotapate. Jožef je trdil, da so se judovske mesijanske prerokbe, ki so začele prvo rimsko-judovsko vojno, sklicevale na to, da je Vespazijan postal cesar Rima. V odgovor se je Vespazijan odločil, da bo Jožefa obdržal kot sužnja in domnevno tolmača. Potem ko je Vespazijan leta 69 postal cesar, je Jožefu podelil svobodo in takrat je Jožef prevzel cesarjevo družinsko ime Flavij.[8]
Jožef Flavij je popolnoma prestopil na rimsko stran in dobil rimsko državljanstvo. Postal je svetovalec in prijatelj Vespazijanovega sina Tita, ki mu je služil kot prevajalec, ko je Tit vodil obleganje Jeruzalema. Ker se je obleganje ob zaustavitvi judovskega upora izkazalo za neučinkovito, je kmalu sledilo uničenje mesta ter ropanje in uničenje Herodovega templja (Drugi tempelj).
Jožef je zapisal judovsko zgodovino, s posebnim poudarkom na prvem stoletju našega štetja in prvi judovsko-rimski vojni (med letoma 66–70) [9], vključno z obleganjem Masade. Njegova najpomembnejša dela so bila Judovska vojna (c. 75) in Judovska zgodovina (c. 94). Prva pripoveduje o judovskem uporu proti rimski okupaciji. Druga pripovedujejo zgodovino sveta z judovske perspektive za očitno grško in rimsko občinstvo. Ta dela nudijo dragocen vpogled v judovstvo prvega stoletja in ozadje zgodnjega krščanstva in so poleg Biblije glavni vir zgodovine in antike stare Palestine. [10]