Ironija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ironija je besedna figura, pri katerem je pravi pomen v nasprotju z dobesednim pomenom besed. Ironija je sredstvo posmeha. Primer ironije lahko najdemo že v vsakdanjem življenju, npr. ko nevljudnežu odgovorimo: »Hvala za vašo prijaznost«, a v resnici z besedo prijaznost želimo opozoriti na njegovo neprijaznost. Je tudi osnovni način pripovedovanja v satiri.
Dvopomenskost je njena glavna značilnost. Definicija ironije, ki je navedena zgoraj, odgovarja tako imenovani verbalni ironiji, ki jo mnogi literarni teoretiki postavljajo nasproti situacijski ironiji. Za verbalno ironijo je značilno, da je ironik namenoma ironičen. Ironičen je lahko tudi nasmeh. Tudi primer situacijske ironije srečamo v vsakdanjem življenju, ko se na primer želimo izogniti določeni osebi, pa se zato ne udeležimo nekega dogodka, a nato to isto osebo srečamo ravno nekje, kjer je nismo pričakovali. O njej govorimo takrat, ko se neki posameznik pojavi v situaciji, kateri se je skušal izogniti in je tudi naredil vse, kar je v njegovi moči, da do situacije, v kateri se trenutno nahaja, ne bi prišlo.
Ironija je skozi različna časovna obdobja menjala svoj pomen in obseg: antično pojmovanje, ironija v romantiki in sodobno pojmovanje ironije. Meje napram humorju, parodiji, sarkazmu in groteski, celo laži so pogosto zabrisane; vsi ti pojavi obstajajo drug z drugim. Smešnost je pogosto prisotna v ironiji, vendar ni nujna. Težave se pojavijo, ko naslovnik ironije ne prepozna (nepoznavanje konteksta, nepoznavanje pravega mnenja tvorca, nepozornost). Lahko je vezana na stavek, izjavo, verz, lahko na odstavek, kitico, lahko pa je prisotna v celotnem besedilu.