Humanitarna pomoč

Humanitarna pomoč je materialna in logistična pomoč pomoči potrebnim ljudem. Običajno gre za kratkotrajno pomoč, dokler je ne nadomesti dolgoročna pomoč države in drugih institucij. Med ljudmi v stiski so brezdomci, begunci ter žrtve naravnih nesreč, vojn in lakote. Prizadevanja za humanitarno pomoč so zagotovljena v humanitarne namene in vključujejo pomoč med naravnimi in antropogenimi nesrečami. Glavni cilj humanitarne pomoči je reševanje življenj, lajšanje trpljenja in ohranjanje človeškega dostojanstva. Tako jo je mogoče razlikovati od razvojne pomoči, katere namen je obravnavati temeljne socialno-ekonomske dejavnike, ki so lahko privedli do krize ali izrednih razmer. O povezovanju humanitarne pomoči in razvojnih prizadevanj, ki jo je okrepil Svetovni humanitarni vrh leta 2016, še potekajo razprave. Praktiki na zlivanje humanitarnih akcij gledajo kritično.^[1]

Delavec UNICEF razdeljuje visokokalorično hrano med izrednimi razmerami v Gomi v Demokratični republiki Kongo leta 2008.

Humanitarna pomoč velja za "temeljni izraz univerzalne vrednote solidarnosti med ljudmi in moralnega imperativa".^[2] Humanitarna pomoč lahko prihaja iz lokalnih ali mednarodnih skupnosti. Za usklajevanje mednarodnih humanitarnih akcij je zadolžen Urad za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA)^[3] Združenih narodov (ZN). Nanaša se na različne člane Medagencijskega stalnega odbora, katerega člani so odgovorni za zagotavljanje nujne pomoči. Štirje subjekti ZN, ki imajo primarno vlogo pri zagotavljanju humanitarne pomoči so Razvojni program Združenih narodov (UNDP), Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF) in Svetovni program za hrano (WFP).^[4]

Deljenje humanitarne pomoči na Haitiju

Mednarodni odbor Rdečega križa razume humanitarno pomoč kot normo v mednarodnih in notranjih oboroženih spopadih, države ali v vojno vpletene strani, ki preprečujejo humanitarno pomoč, pa so na splošno deležne številnih kritik.^[5] Po podatkih The Overseas Development Institute, raziskovalne ustanove s sedežem v Londonu, katere ugotovitve so bile objavljene aprila 2009 v dokumentu Zagotavljanje pomoči v negotovih okoljih: posodobitev za leto 2009, je bilo leto 2008 najbolj smrtonosno leto za ponudnike humanitarne pomoči v zgodovini humanitarizma, v katerem je bilo umorjenih 122 humanitarnih delavcev in 260 napadenih. Najmanj varni državi sta bili Somalija in Afganistan.^[6] Leta 2014 je Humanitarian Outcomes poročal, da so bile države z največjim številom incidentov Afganistan, Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika, Južni Sudan, Sudan, Sirija, Pakistan, Somalija, Jemen in Kenija.^[7]

Po podatkih Globalnega humanitarnega pregleda OCHA leta 2021 humanitarno pomoč in zaščito potrebuje 235 milijonov ljudi po vsemu svetu ali 1 izmed 33 ljudi.^[8]

Sklici

1. Sid Johann Peruvemba, Malteser International (31. maj 2018). »Why the nexus is dangerous«. D+C Development and Cooperation. Pridobljeno 13. avgusta 2018.
2. »The State of Art of Humanitarian Action, (PDF). EUHAP« (PDF). euhap.eu. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. februarja 2017. Pridobljeno 28. aprila 2018.
3. »OCHA«. unocha.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2018. Pridobljeno 28. aprila 2018.
4. »Deliver Humanitarian Aid«. un.org. 7. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2018. Pridobljeno 28. aprila 2018.
5. ICRC IHL dababase: Rule 55. Access for Humanitarian Relief to Civilians in Need
6. »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. septembra 2011. Pridobljeno 13. decembra 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
7. »Highest incident contexts (2012–2018)«. Aid Worker Security Database. Humanitarian Outcomes. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2015. Pridobljeno 11. decembra 2015.
8. »Global Humanitarian Overview 2021 [EN/AR/FR/ES]«. reliefweb.int. 1. december 2021. Pridobljeno 30. avgusta 2021.