Henrik II. Sveti
From Wikipedia, the free encyclopedia
Henrik, vzhodnofrankovski (nemški) kralj (kot II.), cesar Svetega rimskega cesarstva, bavarski vojvoda (kot IV.), italijanski kralj, Sveti, * 6. maj 973, Abbach, † 13. julij 1024, Grona pri Göttingenu.
Henrik II. Sveti | |
---|---|
![]() ![]() ![]() Kronanje Henrika II. Kristus mu polaga na glavo krono, škofa Emmeram Regensburški in Ulrich I. Augsburški pa mu podajata simbole oblasti, meč in sveto sulico. Iluminacija iz časa 1002-14. | |
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 14. februar 1014 – 13. julij 1024 |
Kronanje | 14. februar 1014 stara bazilika sv. Petra, Rim |
Predhodnik | Oton III. |
Naslednik | Konrad II. |
italijanski kralj | |
Vladanje | 15. maj 1004 – 13. julij 1024 |
Kronanje | 15. maj 1004, Pavia |
Predhodnik | Oton III. |
Naslednik | Konrad II. |
vzhodnofrankovski kralj | |
Vladanje | 7. junij 1002 – 13. julij 1024 |
Kronanje | 7. junij 1002, Mainz |
Predhodnik | Oton III. |
Naslednik | Konrad II. |
bavarski vojvoda | |
Vladanje | 995–1004 in 1009-1017 |
Predhodnik | prvič Henrik II. Bavarski drugič Henrik V. Bavarski |
Naslednik | Henrik V. Bavarski |
Rojstvo | 6. maj 973[1] Bad Abbach[d] |
Smrt | 13. julij 1024[1] (51 let) Grone[d], Göttingen[2] |
Pokop | |
Zakonci | Kunigunda Luksemburška |
Rodbina | Liudolfinci |
Oče | Henrik II. Bavarski |
Mati | Gizela Burgundska |
Religija | katolik |
Henrik, zadnji vladar iz dinastije Liudolfincev, ni okleval, ko se mu je po zgodnji smrti cesarja Otona III. ponudila priložnost, da na prestolu nasledi svojega pradeda Henrika I. Čeprav je bil vzgojen za duhovnika, je vztrajno potoval po nemških deželah in politično spretno, eno za drugo, pridobil zase vse pokrajine. Po zasedbi prestola (1002) mu ni zmanjkalo nasprotnikov. Na severovzhodu se je interes nemškega kraljestva križal s prizadevanji poljskega kneza Boleslava I. Hrabrega, da ustvari močno poljsko državo. V Italiji se je ivrejski grof Arduin v času brezvladja oklical za kralja severne Italije. V Rimu patricijska družina Crescenzijev ni več priznavala nemške nadvlade in je postavljala papeže po svoji izbiri. Težave so bile tudi z ženinimi luksemburškimi sorodniki. Henrik je tako skoraj ves čas vladanja krožil z vojsko med Poljsko, Flandrijo in Italijo. Proti Boleslavu Hrabremu ni uspel, posrečilo pa se mu je ponovno vzpostaviti cesarsko suverenost nad Italijo in postaviti svojega papeža Benedikta VIII., ki ga je kronal za cesarja. V notranji politiki so bile vse njegove poteze usmerjene v centralizacijo kraljeve oblasti. Še bolj kot predhodniki, se je opiral na cerkvene kneževine, na čelo katerih je postavljal svoje pristaše. Spodbujal je začetke reforme samostanov. Leta 1007 je ustanovil bogato škofijo Bamberg; hvaležnost menihov mu je leta 1146 prinesla posvetitev v svetnika.