Glumači (opera)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Glumači (ital.: I pagliacci) so opera Ruggiera Leoncavalla v dveh dejanjih.
Leta 1890 je opera neznanega učitelja glasbe z italijanskega juga, Ruggiera Leoncavalla, razrešila brezvetrje, pomanjkanje novih idej, ki je po triumfalnem uspehu Verdijeve Aide leta 1870 zajelo italijansko opero. Pietro Mascagni se je odzval na razpis milanskega založnika Sonzogna in predložil svojo opero Cavalleria rusticana po zgodbi siciljanskega pisatelja Giovannija Verge. V italijanski glasbi se je uveljavil nov stil, verizem. Umetniki so opustili vzvišene teme in romantične literarne predloge. Snov za svoje opere so poiskali pri naturalističnih pisateljih pa tudi v črni kroniki in v policijskih zapisnikih, saj so skušali prenesti na operni oder življenje resničnih ljudi v vsej njegovi tragični krutosti.
Leoncavallo je hitro ocenil, kje se lahko nadeja uspeha. Po dogodku, ki se je leta 1865 pripetil v nekem kalabrijskem mestecu, kjer je ljubosumni mož spektakularno umoril nezvesto ženo, je sam spisal libreto. Pokazal ga je založniku Ricordiju, ta pa je bil skeptičen. Motila ga je prav najbolj izvirna ideja opere, prolog, v katerem ena od glavnih oseb sama napove predstavo. (Prolog je nastal na pobudo baritonista Victorja Maurela, ki je na premieri pel vlogo Tonia, saj je želel, da bi imela »njegova« dramska oseba v predstavi večjo veljavo.) »Le kako naj publika resno vzame to osebo, oblečeno v belega pajaca? Tragično in smešno sta tu preveč pomešana, da bi imela kakršenkoli učinek!« je nergal.
Založnik je izpustil iz rok priložnost za kraljevski dobiček, saj je Leoncavallo z Glumači zaslužil več, kot Verdi z vsemi svojimi operami skupaj. Ricordijev tekmec Sonzogno je bil bolj jasnoviden. Opero je za 3000 lir odkupil pod istimi pogoji kot dve leti poprej od Mascagnija Cavallerio rusticano: pridržal si je 30 odstotkov od tantiem za dvajset let.
Glumači so bili prvič izvedeni v gledališču Teatro dal Verme v Milanu, 21. junija 1892. Dirigiral je mladi Arturo Toscanini, ki je še malo prej igral violončelo v orkestru milanske Scale. Uspeh je bil velikanski in Leoncavallo ga ni več ponovil z nobenim drugim delom.
Glumače redno imajo na repertoarju prav vsa operna gledališča na svetu in navadno jih uprizarjajo skupaj s Cavallerio rusticano. Operi dajejo posebno notranjo moč konsistentnost dramske zgodbe, mojstrska enotnost glasbe in libreta in poigravanje z idejo gledališča v gledališču. Le ta v drugem dejanju zgosti skoraj neznosno napetost med komičnim dogajanjem v gledališki predstavi in vrtincem ljubosumja, strahu, izzivanja usode, poželenja in ljubezni, ki žene dramske osebe proti tragični razrešitvi. Nemirna, z južnoitaljanskimi ljudskimi melodijami obarvana glasba niha med pritajeno grozo, igrivo eleganco commedie dell'arte, patetiko arij in dramatičnimi kontrasti odrskih konfliktov. Obe dejanji povezuje umetelno izdelan stavek za orkester, eden najlepših med množico romantičnih opernih intermezzov. Glasba zapelje naša čustva v premočrtni svet odrskih junakov: sočustvujemo z zaljubljencema, strah nas je za Neddo, ko se poigrava s Toniem in Caniem, sprašujemo se, kakšne duševne muke so naredile iz Tonia škodoželjno in maščevalno pošast, trpimo s Caniem, ki se mora na odru pred vsemi norčevati iz lastne nesreče. Leoncavallo je v enkratnem navdihu ustvaril delo, v katerem lahko vsakdo ugleda zgoščen in idealiziran odsev lastnih življenjskih stisk. Navsezadnje življenje od vseh in ne le od umetnikov zahteva, da živimo in delamo ne glede na to, kaj pri tem mislimo in čutimo.
Najbolj slavna arija te opere je arija Cania »Ridi, pagliaccio« (Smej se, klovn), ki tudi sicer spada med najbolj znane tenorske arije v operni glasbi.