Georgij Nikolajevič Fljorov
From Wikipedia, the free encyclopedia
Georgij Nikolajevič Fljorov (rusko Гео́ргий Никола́евич Флёров), sovjetski jedrski fizik. * 2. marec 1913, Rostov na Donu, Ruski imperij, † 19. november 1990, Moskva, ZSSR. Skupaj z Igorjem Vasiljevičem Kurčatovom in Andrejem Dmitrijevičem Saharovom velja za očeta sovjetske jedrske bombe.[2]
Podatki na hitro Rojstvo, Smrt ...
Georgij Nikolajevič Fljorov | |
---|---|
Rojstvo | 17. februar (2. marec) 1913 Rostov na Donu[1] |
Smrt | 19. november 1990({{padleft:1990|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (77 let) Moskva |
Grob | Pokopališče Novodeviči, Moskva |
Narodnost | Rus |
Področja | Jedrska fizika |
Ustanove | Skupni inštitut za jedrske raziskave Akademija znanosti ZSSR |
Alma mater | Leningrajski politehnični inštitut |
Znani študenti | Jurij Colakovič Oganesjan |
Poznan po | Odkritje spontanega razpada, Sovjetski projekt jedrske bombe |
Pomembne nagrade | Heroj socialističnega dela (1949) |
Zapri
Aprila 1942 je kot poročnik Sovjetskega vojnega letalstva napisal pismu Stalinu, v katerem je opozoril na sumljivo tišino na področju jedrske fizike v ZDA, Veliki Britaniji in Nemčiji.[3] Spodbujal je k "gradnji uranove bombe brez odlašanja",[4] kar je vodilo v sovjetski projekt jedrske bombe.