Geografija Norveške
From Wikipedia, the free encyclopedia
Norveška je država v severni Evropi v severnem in zahodnem delu Skandinavskega polotoka. Večji del države meji na vodo, vključno z prelivom Skagerrak na jugu, Severnim morjem na jugozahodu, severnim Atlantskim oceanom (Norveško morje) na zahodu in Barentsovim morjem na severu. Ima kopensko mejo s Švedsko na vzhodu in krajšo mejo s Finsko ter še krajšo mejo z Rusijo na severovzhodu.
Celina | Evropa |
---|---|
Regija | Severna Evropa |
Koordinati | 50 stopinj severno in 8 stopinj vzhodno |
Površina | rang 61. |
• Skupaj | 385.170 km2 |
• Kopno | 94,95% |
• Voda | 5.05% |
Obala | 25.148 km |
Meje | Kopenske meje: 2515 km |
Najvišja točka | Galdhøpiggen 2469 m |
Najnižja točka | Norveško morje -0 m |
Najdaljša reka | Glomma 604 km |
Največje jezero | Mjøsa 362 km2 |
Izključna ekonomska cona | Noreška s Svalbardom, Jan Mayen in Bouvetov otok: 2.385.178 km² |
Norveška ima podolgovato obliko, eno najdaljših in najbolj razgibanih obal na svetu ter približno 50.000 otokov ob njeni močno razčlenjeni obali. Je ena najsevernejših držav na svetu in ena najbolj goratih evropskih držav z velikimi območji, ki jih obvladuje Skandinavsko gorovje. Povprečna nadmorska višina države je 460 metrov, 32 odstotkov celine pa je nad gozdno mejo. Veriga vrhov, ki se razteza čez celotno državo, je geološko neprekinjena z gorami Škotske, Irske in, potem ko preide pod Atlantski ocean, z Apalaškimi gorami v Severni Ameriki. Geologi menijo, da so vse te tvorile eno samo območje pred razpadom starodavne superceline Pangea.[1]
V zadnjem ledeniškem obdobju, pa tudi v mnogih zgodnejših ledenih dobah, je bila skoraj vsa država prekrita z debelo ledeno ploščo. Gibanje ledu je izdolblo globoke doline. Zaradi izrezovanja ledu je Sognefjord drugi najgloblji fjord na svetu, Hornindalsvatnet pa najgloblje jezero v Evropi. Ko se je led stopil, je morje napolnilo številne od teh dolin in ustvarilo slavne norveške fjorde.[2] Današnji ledeniki v višjih gorskih območjih niso ostanki velike ledene plošče iz ledene dobe - njihov izvor je novejši.[3] Regionalno podnebje je bilo do 1–3 °C toplejše od 7000 pr. n. št. do 3000 pr. n. št. v holocenskem podnebnem optimumu (v primerjavi z obdobjem 1961–90), zaradi česar so se preostali ledeniki v gorah skoraj popolnoma stopili.
Čeprav se je že zdavnaj osvobodila ogromne teže ledu, se kopno še vedno dviga za nekaj milimetrov na leto. Ta odboj je največji v vzhodnem delu države in v notranjih delih dolgih fjordov, kjer je bil ledeni pokrov najdebelejši. To je počasen proces in na tisoče let po koncu ledene dobe je morje pokrivalo znatna območja današnjega kopnega. To staro morsko dno je zdaj med najbolj produktivnimi kmetijskimi zemljišči v državi.