Gejša
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gejše (芸者) (/ˈɡeɪʃə/; japonsko: [ɡeːɕa]),[1][2] znana tudi kot geiko (芸子) (v Kjotu in Kanazavi) ali geigi (芸妓), so razred japonskih umetnic in zabavljačic, ki so usposobljene za tradicionalne japonske sloge uprizoritvenih umetnosti, kot so ples, glasba in petje, ter so izkušene sogovornice in voditeljice. Za njihov izrazit videz so značilni dolgi, vlečni kimoni, tradicionalne pričeske in oširoi ličila. Gejše zabavajo na zabavah, znanih kot ozašiki, pogosto za zabavo premožnih strank, pa tudi na odrih in festivalih.
Sodobne gejše niso prostitutke. Ta napačna predstava je nastala zaradi mešanja japonskih kurtizan (oiran), ponazoritvene oiran, obstoječih tajū in prostitutk, ki so zgodovinsko prav tako nosile kimono. Prva ženska gejša se je pojavila leta 1751, pri čemer so bile gejše pred tem moški izvajalci, ki so zabavali goste v prostorih za užitek; šele pozneje so za poklic postale značilne predvsem ženske delavke.[3][4]
Umetnosti, ki jih izvajajo gejše, veljajo za visoko razvite in v nekaterih primerih edinstvene po vsej Japonski v svetu gejš. Na primer, okrožje Gion v Kjotu je edino okrožje, kjer se poučuje japonski tradicionalni ples kjo-mai. Šola Inoue tega sloga plesa poučuje le gejše v okrožju, pri čemer je nekdanjega vodjo šole Inoue Jačijo V. japonska vlada razglasila za »živi nacionalni zaklad«, kar je najvišja umetniška nagrada, ki jo je mogoče doseči v državi, leta 1955.[5]
Slikovit opis maike je podala upokojena gejša Mineko Ivasaki v svoji knjigi Jaz, gejša: »Maiko v popolni opravi je najboljši približek japonskega ideala ženske lepote. /.../ Njen obraz je popoln oval. Njena koža je bela in brezmadežna, lasje črni kot krokarjevo krilo. Njene obrvi sta polmeseca, usta nežen rožni popek. Njen vrat je dolg in čuten, postava nežno zaobljena«.