Gaočang
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gaočang [1] (kitajsko: 高昌; pinjin: Gāochāng; stara ujghurščina: Qocho), tudi Khocho,[2] Karakhoja, Qara-hoja, Kara-Khoja ali Karahoja (قاراغوجا v ujgurščini), je bilo starodavno oazno mesto na severnem robu negostoljubne puščave Takla Makan v današnjem Šindžjangu na Kitajskem. Lokacija je v objavljenih poročilih znana tudi kot Čocčo, Khočo, Čočo. Med obdobjem dinastij Juan in Ming se je Gaočang imenoval Halahedžuo (哈拉和卓) (Čara-khoja) in Huodžou.
Gaočang 高昌 قۇچۇ | |
---|---|
Lokacija | Šindžjang, Kitajska |
Koordinati | 42°51′10″N 89°31′45″E |
Tip | naselje |
Druge informacije | |
Stanje | Ruševine |
Ruševine so 30 km jugovzhodno od sodobnega Turpana,[3] na kraju, ki ga lokalni prebivalci imenujejo Idikut-sčari. (glej delo Alberta Grünwedela na zunanjih povezavah spodaj). Umetniške upodobitve mesta je objavil Albert von Le Coq. Nekateri viri menijo, da je bil Gaočang »kitajska kolonija«,[4] kar pomeni, da je bil v regiji, ki so jo sicer takrat zasedala zahodnoevrazijska ljudstva.
Živahno trgovsko središče je bilo postajališče za trgovce, ki so potovali po svilni poti. Uničeno je bilo v vojnah v 14. stoletju, ruševine stare palače ter znotraj in zunaj mesta pa so še danes vidne. Skupaj z drugimi kraji vzdolž zgodovinske svilne poti je bil Gaočang leta 2014 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine kot del Svilne potiv v gorovju Tjanšan.[5]
V bližini Gaočanga je še eno veliko arheološko najdišče: Astansko pokopališče.