Etruščina

Etruščina, tudi etrurščina, etruščanščina je bila jezik etruščanske civilizacije v Etruriji^{[lower-alpha 1]}, v Etruriji Padani^{[lower-alpha 2]} in Etruriji Kampaniji^{[lower-alpha 3]} v današnji Italiji. Etruščina je vplivala na latinščino, vendar jo je slednja sčasoma popolnoma izpodrinila. Etruščani so zapustili okoli 13.000 do danes najdenih napisov, le redki napisi pa so daljši, da bi vsebovali izposojenke ali da bi vsebovali odlomke besedil v latinščini, stari grščini ali feničanščini. Obstoj etruščine se uvršča med leti 700 pr. n. št. in 50 n. št., vendar je bil ta dolgo predmet akademskih razprav. Etruščina se obravnava bodisi kot tirenski jezik bodisi kot izolirani jezik.

Etruščina
Cipus Perusinus, kamnita tablica s 46 vrsticami vklesane etruščine in eden najdaljših etruških napisov. Datiran v tretje ali drugo stoletje pr. n. št.
Materni jezik	Stara Etrurija
Področje	Apeninski polotok
Izumrl	after AD 50[1]
Jezikovna družina	tirenski jeziki etruščina
Pisava	etruška abeceda
Jezikovne oznake
ISO 639-3	ett
Seznam Linguist	ett
Glottolog	etru1241

Jezikoslovci in etruskologi so si enotni, da je bila etruščina predindoevropski^[2][3][4] in staroevropski jezik,^[5][6] ki je bila tesno povezana z retijščino, ki so ga govorili v Alpah,^{[7][8][9][10][11]} in lemnijščino, o katerem pričajo napisi na Lemnosu.^[12][13] Mnoga izmed sicer redkih ohranjenih etruških besedil so verskega pomena.^[14]

Etruščanska abeceda je podobna starogrški, primerjava obeh pa kaže natančno etruščansko ohranitev starogrške zasnove, vendar še vedno ohranja nekatere takrat že arhaične starogrške grafeme.^[15] Tako lahko jezikoslovci berejo napise s približno izgovorjavo, vendar ne poznajo pomena besed.^[16] Etruška abeceda je bila vir latinski in drugim abecedam v Italiji in verjetno tudi drugod.

Etruščina je aglutinativni jezik, pozna sklanjanje in spreganje. Samostalniki imajo pet sklonov ter edninski in množinski obliki, oblika zaimkov pa je odvisna od živosti oziroma neživosti predmeta. Pri posameznih sklonih je prihajalo do premen. Imela je štiri fonemske samoglasnike, pri soglasnikih pa je obstajala velika razlika med aspiriranimi in neaspiriranimi soglasniki. Na podlagi zapisa jezika je sprva prišlo do izgub in nato ponovne uvedbe samoglasnikov.

Opombe

1. Etrurija obsega današnjo Toskano, zahodno Umbrijo in severni Lacij.
2. Etrurija Padana obsega današnjo Benečijo, Lombardijo in Emilija - Romanja.
3. Emilija Kampanja obsega obalne predele današnje Kampanije.

Sklici

2. Massimo Pallottino, La langue étrusque Problèmes et perspectives, 1978.
3. Mauro Cristofani, Introduction to the study of the Etruscan, Leo S. Olschki, 1991.
4. Romolo A. Staccioli, The "mystery" of the Etruscan language, Newton & Compton publishers, Rome, 1977.
5. Haarmann, Harald (2014). »Ethnicity and Language in the Ancient Mediterranean«. A Companion to Ethnicity in the Ancient Mediterranean. str. 17–33. doi:10.1002/9781118834312.ch2. ISBN 978-1-4443-3734-1.
6. Harding, Anthony H. (2014). »The later prehistory of Central and Northern Europe«. V Renfrew, Colin; Bahn, Paul (ur.). The Cambridge World Prehistory (v angleščini). Zv. 3. Cambridge, UK: Cambridge University Press. str. 1912. ISBN 978-1-107-02379-6. Italy was home to a number of languages in the Iron Age, some of them clearly Indo-European (Latin being the most obvious, although this was merely the language spoken in the Roman heartland, that is, Latium, and other languages such as Italic, Venetic or Ligurian were also present), while the centre-west and northwest were occupied by the people we call Etruscans, who spoke a language which was non-Indo-European and presumed to represent an ethnic and linguistic stratum which goes far back in time, perhaps even to the occupants of Italy prior to the spread of farming.
7. Schumacher, Stefan (1994) Studi Etruschi in Neufunde ‘raetischer’ Inschriften Vol. 59 pp. 307–320 (German)
8. Schumacher, Stefan (1994) Neue ‘raetische’ Inschriften aus dem Vinschgau in Der Schlern Vol. 68 pp. 295-298 (German)
9. Schumacher, Stefan (1999) Die Raetischen Inschriften: Gegenwärtiger Forschungsstand, spezifische Probleme und Zukunfstaussichten in I Reti / Die Räter, Atti del simposio 23–25 settembre 1993, Castello di Stenico, Trento, Archeologia delle Alpi, a cura di G. Ciurletti – F. Marzatico Archaoalp pp. 334–369 (German)
10. Schumacher, Stefan (2004) Die Raetischen Inschriften. Geschichte und heutiger Stand der Forschung Archaeolingua. Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft. (German)
11. Norbert Oettinger, Seevölker und Etrusker, 2010.
12. de Simone Carlo (2009) La nuova iscrizione tirsenica di Efestia in Aglaia Archontidou, Carlo de Simone, Albi Mersini (Eds.), Gli scavi di Efestia e la nuova iscrizione ‘tirsenica’, Tripodes 11, 2009, pp. 3–58. (Italian)
13. Carlo de Simone, Simona Marchesini (Eds), La lamina di Demlfeld [= Mediterranea. Quaderni annuali dell'Istituto di Studi sulle Civiltà italiche e del Mediterraneo antico del Consiglio Nazionale delle Ricerche. Supplemento 8], Pisa – Roma: 2013. (Italian)
14. Huntsman, Theresa. »Etruscan Language and Inscriptions | Essay | The Metropolitan Museum of Art | Heilbrunn Timeline of Art History«. The Met’s Heilbrunn Timeline of Art History (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2024.
15. Rogers, Henry (2009). Writing systems: a linguistic approach. Blackwell textbooks in linguistics (Nachdr. izd.). Oxford: Blackwell Publ. ISBN 978-0-631-23464-7.
16. Rogers, Henry (2009). Writing systems: a linguistic approach. Blackwell textbooks in linguistics (Nachdr. izd.). Oxford: Blackwell Publ. ISBN 978-0-631-23464-7.