Bukovništvo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Bukovništvo je literarna dejavnost t. i. bukovnikov na Koroškem. Ti so bili nešolani in samouki ljudje, ki so se ukvarjali s prepisovanjem, prevajanjem in oblikovanjem slovstvenih del. Začelo se je v 16. stoletju s slovenskim protestantizmom, vrh doseglo v drugi polovici 18. stoletja in trajalo še v 19. stoletju.
Izraz bukovski so rabili že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je označeval latinski jezik, ki je živel v knjigah. Latinščino so izpodrinili živi jeziki, na Slovenskem slovenščina, in ker je na kmetih le malokdo znal brati in pisati, so imenovali bukovnik tudi takega, ki se je ukvarjal s knjigo in pisanjem živega jezika. S preslikovanjem tiskanih črk se je razvila tipična bukovska pisava. V literarno vedo je izraz vnesel France Kotnik, terminološko pa ga je utrdil France Kidrič.
Žanrsko bukovniška literatura zajema apokrifna besedila (besedila, ki ne spadajo v svetopisemski kanon) npr. romarske knjižice in apokrifne molitve (tiste, ki se ne uporabljajo v krščanski liturgiji), prepise ljudskih knjig, zgodbe s svetopisemsko tematiko in prerokbe, verske ljudske in moralistične igre, biblijske igre s posvetnimi prizori, satirične in parodične verzifikacije ter ljudske in nabožne pesmi.
Bukovniško literarno dejavnost lahko razdelimo na 3 razvojna obdobja:
a) obdobje prepisovalcev (16. in 17. stoletje), ko so zaradi pomanjkanja slovenskih verskih knjig začeli prepisovati najbolj uporabljana besedila,
b) obdobje prevajanja (v sredini 18. stoletja) iz nemških predlog in na
c) obdobje klasičnih bukovnikov (konec 18. in začetek 19. stoletja).