![cover image](https://wikiwandv2-19431.kxcdn.com/_next/image?url=https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/cd/Benign_Prostatic_Hyperplasia_nci-vol-7137-300.jpg/640px-Benign_Prostatic_Hyperplasia_nci-vol-7137-300.jpg&w=640&q=50)
Benigno povečanje prostate
From Wikipedia, the free encyclopedia
Benigno povečanje prostate (BPP) ali benigna prostatična hiperplazija pomeni nerakavo povečanje volumna prostate (obsečnice), ki povzroča simptome pri mokrenju oziroma odvajanju seča.[4][1] Histološko gre za postopno hiperplazijo oziroma povečanje tkiva stromalnega in žleznega dela prostate.[5] Kaže se z motnjami uriniranja; pojavlja se pogosta potreba po odvajanju seča, bolnik ima težavo z začetkom uriniranja, curek je upočasnjen, tanek, razpršen, se prekinja ali pa se seč izloča le po kapljicah.[5][1] Seč lahko tudi uhaja (pride do tako imenovane urinske inkontinence), lahko pa nastopi tudi popolno zastajanje seča.[1] Možni zapleti benignega povečanja prostate so okužbe sečil, sečni kamni in odpoved ledvic.[2]
Benigno povečanje prostate | |
---|---|
Sopomenke | benigna prostatična hiperplazija |
![]() | |
Prikaz normalne prostate (levo) in benigno povečane prostate (desno) | |
Specialnost | urologija |
Simptomi | pogosto odvajanje seča, težave z začenjanjem uriniranja, šibak curek, zastoj seča, uhajanje seča[1] |
Zapleti | okužbe sečil, sečni kamni, odpoved ledvic[2] |
Običajni začetek | starost nad 40 let[1] |
Vzroki | neznano[1] |
Dejavniki tveganja | družinska obremenjenost, debelost, sladkorna bolezen tipa 2, nezadostna telesna dejavnost, erektilna disfunkcija[1] |
Diagnostični postopki | na osnovi simptomov in telesnega pregleda po izključitvi drugih možnih vzrokov[2] |
Diferencialne diagnoze | srčno popuščanje, sladkorna bolezen, rak prostate[2] |
Zdravljenje | spremembe življenjskega sloga, zdravila, različni posegi, operativno zdravljenje[1][2] |
Zdravila | antagonisti α-adrenergičnih receptorjev (na primer terazosin), zaviralci 5α-reduktaze (na primer finasterid)[1] |
Pogostost | 105 milijonov bolnikov na svetovni ravni (leta 2015)[3] |
Vzrok ni pojasnjen.[1] Med dejavnike tveganja spadajo družinska obremenjenost, debelost, sladkorna bolezen tipa 2, nezadostna telesna dejavnost in erektilna disfunkcija.[1] Nekatera zdravila, na primer psevdoefedrin, antiholinergiki in zaviralci kalcijevih kanalčkov, lahko simptome poslabšajo.[2] S starostjo se prostata povečuje,[6] mehanizem simptomov oteženega odvajanja seča pa temelji na pritiskanju tkiva prostate na sečnico, ki potuje skozi prostato.[1] Diagnostika temelji zlasti na simptomih in telesnem pregledu po izključitvi drugih možnih vzrokov.[2]
Obstaja več ukrepov za lajšanje simptomov benignega povečanja prostate, na primer spremembe življenjskega sloga, uporaba nekaterih zdravil, različni posegi in kiruršo zdravljenje.[1][2] Pri bolnikih z blagimi simptomi se priporočajo izguba prekomerne telesne teže, telesna dejavnost ter zmanjšan vnos kofeina. Glede koristi telesne dejavnosti je sicer le malo dokazov.[2][7] Pri bolnikih s huje izraženimi simptomi se uporablja zdravljenje z zdravili, kot so antagonisti α-adrenergičnih receptorjev (na primer terazosin) in zaviralci 5α-reduktaze (na primer finasterid).[1] Pri bolnikih, pri katerih po omenjenih ukrepih ne pride do izboljšanja, se lahko opravi delna kirurška odstranitev prostate.[2] Bolniki uporabljajo tudi pripravke iz delov nekaterih zdravilnih rastlin, kot so plodovi žagastolistne palme, lubje afriškega pigeja, korenina velike koprive in korenika hipoksisa.[8] Za uporabo zdravilnih rastlin ni dovolj podatkov iz kliničnih poskušanj.[6]
V svetovnem merilu je prizadetih okoli 105 milijonov moških.[3] Benigno povečanje prostate običajno nastopi po 40. letu starosti.[1] Okoli polovica vseh moških nad 50. letom starosti ima povečano prostato, [2] po 80. letu starosti pa že 90 % moških.[9][10][1] Benigno povečanje prostate samo po sebi ni dejavnik tveganja za razvoj raka prostate, čeprav je tudi pri benignem povečanju prostate povečana raven PSA (prostatičnega specifičnega antigena).[11]