Angleška gotska arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Angleška gotska arhitektura je arhitekturni slog, ki je cvetel v Angliji od okoli 1170 do okoli 1530.
Kot pri gotski arhitekturi v drugih delih Evrope ima angleška gotska arhitektura koničaste loke, obokane stope, opornike, velika okna in stolpe. Gotski slog je bil uvožen iz Francije, saj je načrte za gradnjo najstarejše gotske Canterburyjske stolnice prinesel francoski arhitekt Viljem iz Sensa. Vendar se je slog preoblikoval skladno z domačo romansko (ali kot pravijo Angleži normansko) tradicijo. Tako je nastala tipična angleška gotika, za katero je osnovna značilnost razpotegnjenost v smeri vzhod–zahod. Ladje so dolge in nižje, praviloma imajo dva transepta in raven kor oziroma dva kora. Močno je poudarjen križni kvadrat, nad njim pa se običajno dviga visok stolp. Zaradi nizkih ladij in masivnih zidov rebra nimajo take nosilne vloge kot v Franciji, zato že kmalu izgubijo konstruktivno vlogo in postanejo okras. Namesto križnorebrastega oboka so obočne sheme bolj dekorativne (na koncu razvoja pahljačaste).
Gotska arhitektura je v Angliji uspevala še sto let, ko se je v začetku 15. stoletja v Firencah že začela pojavljati renesančna arhitektura. Gotski slog je v 16. in 17. stoletju zamenjala renesansa, a v poznem 18. stoletju je slog oživel kot neogotika, ki je bila zelo priljubljena v 19. stoletju, ko Angleži gotiko razumejo tudi kot svoj slog.
Mnoga največja in najboljša dela angleške arhitekture, predvsem srednjeveške angleške stolnice, so v glavnem zgrajene v gotskem slogu. Tudi gradovi, palače, velike hiše, univerze in veliko manjših nezahtevnih posvetnih stavb in cehovskih dvoran je zgrajenih v gotskem slogu. Druga pomembna skupina gotskih stavb v Angliji so župnijske cerkve, ki so tako kot srednjeveške stolnice pogosto zgrajene na starejših normanskih temeljih.