Alleejev učinek
From Wikipedia, the free encyclopedia
Alleejev učinek[1] opisuje pozitivno odvisnost sposobnosti obstanka vrste od gostote populacije.[2] Neka vrsta ima tako največjo sposobnost obstanka pri srednji gostoti, medtem ko je pri premajhni gostoti zmanjšana ali pa ta v skrajnem primeru vodi v izumrtje vrste.
Klasični model populacijske dinamike namreč razlaga, da je glavna sila ohranitve vrste pri nizkih gostotah izobilje naravnih virov in s tem manjše tekmovanje med osebki znotraj vrste. V nasprotju s tem zasnova Allejevega učinka sloni na teoriji, da je bila začetna stopnja v razvoju združb oz. socialnih skupnosti združevanje osebkov in s tem medsebojno sodelovanje, kar je povečalo sposobnost obstanka vrste. V tem primeru seveda ne govorimo o sodelovanju oz. kooperaciji kot o zavednem dejanju, pač pa o proto-kooperaciji. Takšen primer so ploski črvi in morske zvezde, ki lahko v zadostnem številu vplivajo na sestavo morske vode v neposredni okolici in se tako bolje zaščitijo pred UV svetlobo in strupenimi snovmi.[3]
Okvirna definicija sicer omenja samo pojem gostota, vendar se učinek nanaša tako na gostoto kot na velikost populacije, tj. število vseh osebkov neke vrste. Alleejev učinek se lahko pokaže tako na majhnih populacijah z veliko gostoto kot na velikih populacijah, ki so razpršene po velikem prostoru.[3]
Sposobnost obstanka zajema dve glavni podenoti, in sicer preživetje ter razmnoževanje. To pomeni, da mora določen osebek preživeti dovolj dolgo, da postane spolno zrel ter se nato uspešno spolno združiti z osebkom nasprotnega spola, da lahko prispeva k ohranitvi vrste. Obe podenoti imata številne manjše podenote: pri rastlinah zajema razmnoževanje število cvetov, stopnjo opraševanja, število semen itd.[4]