Železov(II) oksid

Železov(II) oksid ali fero oksid je eden od železovih oksidov s formulo FeO. Njegov mineral se imenuje vustit. Je črn prah in se včasih zamenjuje z rjo, ki je sicer sestavljena iz hidriranega železovega(III) oksida (feri oksida). Železovi(II) oksidi spadajo v družino nestehiometričnih spojin, za katere je značilno pomanjkanje železa. V železovem(II) oksidu se giblje od Fe_0,84O do Fe_0,95O.^[1]

Železov(II) oksid

Imena
IUPAC ime železov(II) oksid
Druga imena fero oksid, železov monoksid
Identifikatorji
Številka CAS	1345-25-1
3D model (JSmol)	Interaktivna slika
ChEBI	CHEBI:50820
ChemSpider	14237
ECHA InfoCard	100.014.292
PubChem CID	14945
UNII	G7036X8B5H
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID1041976
InChI InChI=1S/Fe.O Key: UQSXHKLRYXJYBZ-UHFFFAOYSA-N InChI=1/Fe.O/rFeO/c1-2 Key: UQSXHKLRYXJYBZ-WPTVXXAFAB
SMILES [Fe]=O
Lastnosti
Kemijska formula	FeO
Molska masa	71,844 g/mol
Videz	črni kristali
Gostota	5,745 g/cm3
Tališče	1.377 °C (2.511 °F; 1.650 K)
Vrelišče	3.414 °C (6.177 °F; 3.687 K)
Topnost v vodi	netopen
Topnost	netopen v alkalijah in alkoholu, topen v kislinah
Lomni količnik (nD)	2,23
Nevarnosti
Glavne nevarnosti	lahko je samovnetljiv
NFPA 704 (diamant ognja)	0 0
Temperatura samovžiga	različna
Sorodne snovi
Drugi anioni	železov(II) fluorid, železov(II) sulfid, železov(II) selenid, železov(II) telurid
Drugi kationi	manganov(II) oksod, kobaltov(II) oksid
Sorodne snovi	železov(III) oksid, železov(II,III) oksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Priprava

FeO se lahko pripravi s termičnim razpadom železovega(II) oksalata:

FeC₂O₄ → FeO + CO₂ + CO

Postopek se mora izvesti v inertni atmosferi, ker sicer nastane železov(III) oksid. Na podoben način se pridobivata tudi manganov(II) oksid in kositrov(II) oksid.^[2][3]

Stehiometrični FeO se lahko pripravi s segrevanjem Fe_0,95O s kovinskim železom pri 770 °C in 36 kbar.^[4]

Reakcije

Železov(II) oksid je pri temperaturah pod 575 °C termodinamsko nestabilen in teži k disproporcionaciji na kovinsko Fe in Fe₃O₄:^[1]

4FeO → Fe + Fe₃O₄

Zgradba

FeO kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu, v katerem so železovi atomi oktaedrično koordinirani z atomi kisika. Nestehiometrija se pojavi verjetno zaradi enostavne oksidacije Fe(II) v Fe(III), ki učinkovito nadomesti majhen del Fe(II) z dvema tretjinama dela Fe(III). Slednji zasede tetraedrični položaj v gostem skladu oksidne kristalne rešetke.^[4]

Pri temperaturah pod 200 K se zgodi manjša sprememba zgradbe, ki spremeni simetrijo romboedra, in snov postane antiferomagnetna.^[4]

Nahajališča

FeO sestavlja približno 9 % Zemljinega plašča. V plašču bi lahko bil električno prevoden, s čimer bi se morda lahko pojasnilo motnje v Zemljini rotaciji, ki se ne ujemajo s sprejetimi modeli lastnosti Zemljinega plašča.^[5]

Uporaba

Železov(II) oksid se uporablja kot pigment. Njegova uporaba je dovoljena tudi v kozmetiki in nekaterih črnilih za tetoviranje. V akvaristiki se uporablja za filtriranje fosfatov.

Sklici

1. N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements (2. izdaja). Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
2. H. Lux (1963). Iron (II) Oxide. Handbook of Preparative Inorganic Chemistry (2. izdaja). Academic Press, NY. 1. del, str. 1497.
3. A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray, London.
4. A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6.
5. Science. Januar 2012.