Švedsko-norveška zveza
personalna unija med Švedsko in Norveško (1814–1905) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Švedsko-norveška zveza (švedsko Svensk-norska unionen, norveško Den svensk-norske union), uradno Združeno kraljestvo Švedske in Norveške, je bila personalna unija kraljestev Švedske in Norveške pod skupnim monarhom in s skupno zunanjo politiko, ki je trajala od leta 1814 do mirne razpustitve leta 1905.[3][4]
Združeno kraljestvo Švedske in Norveške Förenade Konungarikena Sverige och Norge De forenede Kongeriger Norge og Sverige Dei foreina Kongerike Noreg og Sverige | |||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1814–1905 | |||||||||||||||
Status | Personnalna unija | ||||||||||||||
Glavno mesto | Stockholm in Christiania[a] | ||||||||||||||
Skupni jeziki | švedščina, norveščina,[b] danščina, samijski jeziki, finščina | ||||||||||||||
Religija | luteranstvo | ||||||||||||||
Vlada | ustavna monarhija | ||||||||||||||
Kralj | |||||||||||||||
• 1814–1818 | Karel XIII./II. | ||||||||||||||
• 1818–1844 | Karel XIV./III. Ivan | ||||||||||||||
• 1844–1859 | Oskar .I | ||||||||||||||
• 1859–1872 | Charles XV./IV. | ||||||||||||||
• 1872–1905 | Oskar II. | ||||||||||||||
Zakonodajalec | [d] | ||||||||||||||
• Švedska | Riksdag | ||||||||||||||
• Norveška | Storting | ||||||||||||||
Zgodovinska doba | od napoleonskih vojn do prve svetovne vojne | ||||||||||||||
14. januar 1814 | |||||||||||||||
• Karel XIII. Švedski izvoljen za kralja Norveške; sprejeta norveška ustava | 4. november 1814 | ||||||||||||||
• Skandinavska monetarna unija | 16. oktober 1875 | ||||||||||||||
• Razpustitev | 26. oktober 1905 | ||||||||||||||
Površina | |||||||||||||||
1905 | 774184 km2 | ||||||||||||||
Prebivalstvo | |||||||||||||||
• 1820 | 3,550,000[c] | ||||||||||||||
• 1905 | 7,560,000[c] | ||||||||||||||
Valuta | Švedska:
| ||||||||||||||
+ | |||||||||||||||
| |||||||||||||||
Danes del | Švedska Norveška | ||||||||||||||
a. ^ Kralj je vladal izmenoma v Stockholmu (večinoma) in Kristianiji (običajno nekaj mesecev letno). Sprejemal je ministre obeh držav hkrati (Svet unije) ali ločeno v Švedskem in Norveškem svetu. Večina norveških ministrov kabineta se je v kraljevi odsotnosti sestajala v Christianiji. b. ^ Pisna norveščina je prenehala obstajati v prvi polovici 16. stoletja, ko jo je nadomestila danščina. V Švedsko-norveški zvezi se je še vedno uporabljala danščina, ki se je d drugi polovici 19. stoletja rahlo ponorvežila. Leta 1885 je Storting sprejel landsmål kot uradni jezik, enakovreden danščini. c. ^ 1820: 2,585,000 na Švedskem in 970,000 na Norveškem.[1] |
Državi sta imeli vsaka svojo ustavo, zakonodajo, sodstvo, državno upravo, oborožene sile in valuto. Kralji so vladali večinoma iz Stockholma, kjer so bila tuja diplomatska predstavništva. Norveški vladi so predsedovali podkralji: Švedi do leta 1829 in Norvežani do leta 1856. Po tem letu je mesto ostalo prazno in bilo leta 1873 ukinjeno. Zunanjo politiko je do razpustitve zveze leta 1905 vodil švedski zunanji minister.
Norveška je bila pred tem tesno povezana z Dansko. Dansko-norveško zavezništvo z napoleonsko Francijo sta izkoristili Združeno kraljestvo in Carska Rusija za aneksijo Švedskega kraljestva kot kompenzacijo za izgubo Finske leta 1809 in kot nagrado za pridružitev k protinapoleonski koaliciji. Do sklenitve Kielskega sporazuma leta 1814 je bil kralj Danske-Norveške prisiljen odstopiti Norveško švedskemu kralju. Ker se je Norveška uprla sprejeti določila sporazuma, je razglasila svojo neodvisnost in na začetku leta 1814 v Eidsvollu sklicala ustanovno skupščino.
Po sprejetju nove norveške ustave 17. maja 1814 je bil za kralja izvoljen danski princ Kristijan Friderik. Po izvolitvi je izbruhnila švedsko-norveška vojna, ki se je končala z Mossko konvencijo. S sklepnim dokumentom, ki ga je sestavil Kristijan Friderik, je po sklicu izrednega zasedanja norveškega parlamenta (Storting) abdiciral, da bi se norveška ustava lahko revidirala in omogočila personalno unijo s Švedsko. 4. novembra je Storting za kralja Norveške izvolil Karla XIII. Švedskega, s čimer je potrdil novo zvezo. Razlike med kraljestvoma so privedle do neuspelega poskusa ustanovitve ločene norveške konzularne službe in 7. junija 1905 do enostranskega sklepa Stortinga, da Norveška razglasi svojo neodvisnost. Švedska je norveško odločitev sprejela in 26. oktobra 1905 sprejela sklep o razpustitvi personalne unije. Na Norveškem so na plebiscitu za novega kralja potrdili danskega princa Karla. Princ je ponudbo sprejel in bil 18. novembra kronan kot Haakon VII.