Šjanbeji
From Wikipedia, the free encyclopedia
Šjanbeji (poenostavljeno kitajsko: 鲜卑; tradicionalno kitajsko: 鮮卑; pinjin: Xiānbēi) so bili staroveško nomadsko ljudstvo, ki je nekoč prebivalo v vzhodnih evrazijskih stepah na ozemlju današnje Mongolije, Notranje Mongolije in severovzhodne Kitajske. Domneva se, da so bili večjezična večetnična konfederacija mongolskih,[1][2][3][4] tunguških[5] in turških ljudstev.[1][6] Izvirali so iz ljudstva Donghu, ki se je razcepilo na Vuhuane in Šjanbeje, ko so jih konec 3. stoletja pr. n. št. porazil Šiungnuji. Šjanbeji so bili v veliki meri podložni večjim nomadskim silam in dinastiji Han, dokler niso leta 87 postali pomembni po uboju šiungnujskega čanjuja Juljuja. Šjanbeji v nasptrotju s Šiungnuji niso bili politično organizirani in so med Kitajci veljali za nenevarno nomadsko ljudstvo.
Сяньби (mongolsko) | |
---|---|
![]() | |
Skupno število pripadnikov | |
neznano; zgodovinska skupina plemen v sedanji ![]() ![]() | |
Jeziki | |
šjanbejščina | |
Religija | |
tengrizem, budizem | |
Sorodne etnične skupine | |
druga mongolska ljudstva | |
Državnost: • Sjanbi (93–234) • Togon (284—670) • Dai (310-376) • Toba-Vaj (386—535) • Zahodni Vej (535–557) • Severni Džov (557–581) |
Šjanbeji | |||||||||||||||||||||||||||||
Tradicionalno kitajsko | 鮮卑 | ||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Poenostavljeno kitajsko | 鲜卑 | ||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||
Do konca obdobja treh kraljestev so utrpeli več porazov in se potem preselili na jug in se podredili Hanom kot njihovi vazali. Poglavarji so prejeli naslove vojvod. Šjanbejska plemena Murongi, Tuobe in Duani so spadali med pet barbarskih plemen, ki so bila vazali dinastij Zahodni in Vzhodni Džin. Sprva so bili zavezniki Džinov, potem pa so se od njih ločili in razglasili neodvisnost. V obdobju šestnajstih kraljestev so ustanovili več kratkotrajnih držav na severu Kitajske.[7][8]
V nekem časovnem obdobju so bili vsi Šjanbeji podložniki dinastije Čin. Po propadu Čina je klan Tuoba ustanovil dinastijo Severni Vej in sčasoma ponovno združil severno Kitajsko, s čimer se je začelo obdobje severnih in južnih dinastij. Severne dinastije, ki so bile bodisi pod vodstvom ali pod močnim vplivom Šjanbejev in so nasprotovale sinizacji, so se med dinastijo Tang kljub temu zlile z domačim kitajskim prebivalstvom.[9][10][11][12][13] V Severnem Veju so se v 480. letih začele elite Hanov poročati s hčerami cesarskega klana Tuoba.[14] Z moškimi iz cesarskih in aristokratskih družin iz južnih dinastij, ki so prebegnile in se preselili na sever, je bilo poročenih več kot polovica princes iz klana Tuoba.[15]