Črna smrt in stoletje krize v Španiji
From Wikipedia, the free encyclopedia
Iberski polotok, je bil tako kot preostali del Evrope, zaznamovan s krizo 13. in 14. stoletja. Konec 13. stoletja je Evropa dosegla mejo fevdalne proizvodnje. Kot posledica je bilo vedno težje doseči ravnovesje med proizvodnjo hrane in prebivalstva. Kriza 14. stoletja je ena izmed obdobjih, ki se lahko upošteva tudi kot kriza stoletja oz. kot splošna kriza. Ta kriza 14. stoletja z zgodovinopisnega vidika označuje smrt srednjega veka. Lahko govorimo o obdobju »slabih let«, saj so se praktično izgubili vsi pridelki med letoma 1331 in 1333. Vzroki krize so: lakota, vojna, kuga in smrt.[1]
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Spomladi 1348 je črna smrt prišla na špansko ozemlje, tja je bila prinesena z ladjo, ki je prišla iz Genove (izvor kuge je bilo mesto Caffa na Krimu). Prvi prizadeti kraj so bili Balearski otoki in od tam se je poleti kuga razširila po vsem polotoku. Kuga je najbolj prizadela mesta, zaradi gostote prebivalstva in higienskega primanjkljaja. Večina žrtev je pripadala nižjemu sloju in ne višjemu, čeprav je kuga prizadela tudi prebivalce višjega sloja. Prebivalstvo je tako ostalo nemočno pred kugo in slepo verjelo v srečo in vero. Ekonomske težave fevdalnih gospodarjev so samo pripomogle k pretiranemu izkoriščanju svojih podložnikov.[1]
To obdobje je tudi zaznamovano z mrtvaškim plesom, ki označuje vsesplošnost smrti, ki se ne ozira na življenjski stan, ko izbira svoje žrtve.[1]